Če smo v prejšnjem delu ugotovili, da je srednjeveška cerkev z navdušenjem kršila osnovne zakone matematike, ko je seštevala sedem glav svete Ane in več kot trideset Kristusovih prepucijev, se bomo tokrat podali na še bolj spolzek in intelektualno razburljiv teren. Vprašali se bomo namreč, kaj se zgodi, ko neizpodbitna dejstva človeške biologije in prva resna odkritja sodobne astronomije trčijo ob neomajen zid teološke dogme. V dobi, ko je vsako odstopanje od svetopisemskega zapisa dišalo po grmadi, so morali cerkveni intelektualci iznajti razlage, ki danes zvenijo kot najčistejši nadrealizem.
Raziskali bomo, kako je človeštvo reševalo dva velika problema. Prvi je bil kozmičen in zastavlja vprašanje, kaj točno so tisti nenavadni obroči, ki jih je Galileo Galilei pravkar odkril okoli Saturna. Drugi pa je bil globoko intimen in biološki, in sicer, kako je Devica Marija lahko zanosila. Šlo je za resna teološka vprašanja, na katera so poskušali dognati odgovore.
Piše se leto 1610. Italijanski genij Galileo Galilei v temno nočno nebo usmeri svoj izboljšan teleskop in ga naravna proti Saturnu. Kar je videl, ga je šokiralo. Kar je videl, ni bila zgolj okrogla svetleča pika, kot so predvidevali starodavni astronomi in cerkveni očetje, pač pa je imel ta planet nenavadne izrastke. V pismu svojemu zaščitniku Cosimu de' Mediciju je Galileo zbegano zapisal znamenite besede: »Altissimum planetam tergeminum observavi« (Opazoval sem najvišji planet in videl, da je trojen). Ker njegov teleskop ni bil dovolj močan, da bi jasno razločil obroče, je verjel, da ima Saturn na obeh straneh nekakšna ušesa oziroma dva manjša satelita, ki se ga skoraj dotikata.
Panika v teoloških krogih
To odkritje je v znanstvenih in predvsem v teoloških krogih povzročilo precejšnjo paniko. Krščanska kozmologija, ki je temeljila na popolnih sferah in nespremenljivem nebesnem svodu, se je začela krhati. Kasneje, leta 1655, ko je nizozemski astronom Christiaan Huygens z boljšim teleskopom dokončno potrdil, da Saturna ne obkrožajo ušesa, temveč masiven obroč, je vprašanje postalo še bolj pereče. Iz česa je ta obroč narejen in kaj za božjo voljo dela tam zgoraj?
Tukaj na sceno stopi ena najbolj nenavadnih in eruditskih osebnosti 17. stoletja. Ime ji je bilo Leo Allatius (oziroma Leone Allacci). Bil je izjemen grški učenjak, teolog in glavni kustos vatikanske knjižnice. Imel je neomejen dostop do največjega arhiva znanja v zahodnem svetu. Bil je človek, ki je skušal pomiriti grško pravoslavno in rimskokatoliško cerkev, pisal je o vampirjih v Grčiji, reševal pa je tudi najgloblje dogmatske zagate tistega časa.
Ko je v znanstvenih krogih divjala debata o naravi Saturnovih obročev, se je spomnil na reč, ki je bila izjemno pereč teološki problem (ki smo ga podrobno obdelali v prvem feljtonu). Šlo je za vprašanje Jezusovega prepucija.
Allatius je povezal eno in drugo in napisal (na srečo ali na žalost nikoli uradno publicirano, toda v arhivih dobro dokumentirano) razpravo z naslovom De Praeputio Domini Nostri Jesu Christi Diatriba (Razprava o prepuciju našega gospoda Jezusa Kristusa). V njej je predstavil osupljivo tezo, ki se bere kot vrhunski znanstvenofantastični roman. Ko je Jezus med vnebohodom potoval skozi vesolje, je s seboj seveda vzel tudi svoj prepucij. Vendar ta del telesa ni bil več potreben za njegovo poveličano nebeško obliko, hkrati pa ni smel biti uničen. Zato ga je Jezus pustil v orbiti Saturna, kjer se je božansko tkivo razširilo in veličastno razprlo v kozmičen obroč svetlobe, ki ga zdaj znanstveniki opazujejo skozi svoje teleskope.
Saturnovi obroči so bili, po prepričanju enega najpametnejših ljudi v Vatikanu, dobesedno relikvija, božja kožica na astronomski ravni. Čeprav se danes temu morda smejimo ali pa nas preveva srh, je Allatiusov poskus pravzaprav globoko tragičen. Predstavlja obupan poskus briljantnega uma, da bi novo strašljivo mehanicistično vesolje, ki so ga odkrivali teleskopi, ponovno povezal s toplim, domačim in poznanim.
Težave z začetkom življenja
Če so se teologi zapletali v nenavadne teorije o tem, kaj se je zgodilo s Kristusovim telesom, so imeli enako velike (če ne še večje) težave z začetkom njegovega življenja. Problem je bil na videz preprost, vendar teološko eksploziven. Spraševali so se, kako točno se je zgodilo brezmadežno spočetje?
Katoliška dogma trdi, da je bila Marija devica ante partum, in partu, et post partum (pred porodom, med njim in po njem). Srednjeveški cerkveni očetje so bili obsedeni z biološko neokrnjenostjo njenega telesa. Fizični pečat devištva je moral ostati nedotaknjen. Toda postavlja se očitno vprašanje. Če se je Sveti Duh spustil nadnjo, kako je ta božanska entiteta prešla v njeno maternico, ne da bi pri tem prebila kakršno koli biološko oviro. Naravna pot od spodaj je bila strogo in kategorično prepovedana, saj bi že sama prisotnost božanskega semena ali esence na tem mestu veljala za neprimerno.
Rešitev, ki so jo iznašli, je vrhunec srednjeveške teološke telovadbe. Spomnili so se na začetka Janezovega evangelija, ki pravi: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. /.../ In Beseda je postala meso in se naselila med nami.« (Jn 1, 1-14).
Kristus je torej utelešeni Logos, utelešena Beseda Boga Očeta. Kaj pa naredimo z besedami? Besede poslušamo. Besede v naše telo vstopijo skozi uho.
Koncept Conceptio per aurem (spočetje skozi uho) ni bil samo neka marginalna teološka domislica. Več stoletij je predstavljal povsem osrednjo in uradno podprto doktrino, o kateri so pisali največji umi cerkve in ki jo je upodabljala vsa ugledna umetnost tistega časa.
Že v 4. stoletju je slavni cerkveni oče, sveti Avguštin (Augustinus Hipponensis), postavil jasen temelj tej ideji, ko je zapisal: »Deus per angelum loquebatur et Virgo per aurem imprægnebatur« (Bog je govoril prek angela in Devica je bila oplojena skozi uho). Sveti Efrem Sirski, še en velikan zgodnje cerkve, je bil podobno ekspliciten: »Kakor je smrt vstopila skozi Evino uho (ko je poslušala kačo, op.p.), tako je življenje vstopilo skozi Marijino uho.« Ta elegantna simetrija med izvirnim grehom in odrešenjem je bila za srednjeveški um absolutno neustavljiva in logično neizpodbitna.
Zlati žarek svetlobe
Doktrina se je kmalu prelila v vsakdanje čaščenje in liturgijo. Srednjeveški menih in teolog Eleuterij iz Tournaija je pojasnjeval, da se je Sveti Duh skozi Marijino uho spustil naravnost v njene prsi in maternico. V 12. in 13. stoletju so po katedralah Evrope zvenele čudovite latinske himne, posvečene temu biološkemu čudežu. Ena najbolj znanih srednjeveških hvalnic se tako glasi: »Gaude, Virgo, mater Christi, quae per aurem concepisti, Gabriele nuntio.« (Veseli se, Devica, Kristusova mati, ki si spočela skozi uho po angelu Gabrielu.)
Ta ideja se je zelo slikovito zasidrala tudi v zgodovini umetnosti. Če podrobno in od blizu pogledate slike Marijinega oznanjenja iz obdobja trecenta ali zgodnje renesanse (od Simoneja Martinija do Fra Angelica in Filippa Lippija), boste opazili izjemno specifičen detajl. Od ust Boga Očeta, visoko v oblakih, ali od ust angela Gabriela pogosto poteka zlati žarek svetlobe. Na tem žarku pogosto drsi miniaturni golob (Sveti Duh) ali celo homunculus, majhen, že povsem izoblikovan dojenček Jezus s križem na rami. Kam cilja ta žarek? Nikoli ne cilja v Marijin trebuh ali v njeno medenico. Žarek se konča natančno v njenem desnem ali levem ušesu.
Ko je Bog spregovoril besedo Fiat (»Zgodi se«), je zvočni val božje prisotnosti fizično zdrsnil skozi sluhovod Device, preskočil vse nečiste telesne votline, se zasidral v njeni maternici in se materializiral v meso.
Zgodovina Conceptio per aurem je v 17. stoletju ob pojavu resnejših anatomskih raziskav po Evropi postajala vse bolj absurdna. Papeži in cerkveni koncili so ugotovili, da ideja o nosečnosti skozi ušesni kanal morda vzbuja preveč posmeha med tistimi, ki so dejansko secirali človeška telesa. Leta 1677 je Vatikan uradno prepovedal slikovne upodobitve žarka, ki leti v Marijino uho, čeprav je sama doktrina brezmadežnega spočetja seveda ostala nedotaknjena.
Od papeških knjižničarjev, ki zvezdne obroče razlagajo po svoje, do mističnih žena, ki nosijo zračne prstane biološkega razkroja, in devic, ki zanosijo zato, ker so preveč pozorno poslušale …, zgodovina vere ni zgolj kronika molitev. Je na trenutke boleč in vedno osupljiv napor človeške domišljije, da bi premostila prepad med tistim, kar vidimo in tipamo, ter tistim, v kar verjamemo. Naši predniki niso bili neumni. Bili so zgolj ujetniki hermetično zaprtega sistema, v katerem se je morala gravitacija prilagajati dogmi, anatomija pa teologiji.
Vendar, ali smo danes, ko verjamemo vsaki drugi algoritmično servirani podobi, res tako zelo drugačni?
