Cecil B. DeMille (1881–1959), legendarni filmar, ki velja za ustanovnega očeta ameriškega filma in po katerem se imenujejo nagrade za življenjsko delo na področju filma, je bil marsikaj, prav gotovo pa ne skromen človek. Režiser in igralec, ki je skupno ustvaril več kot 70 celovečernih filmov, tako nemih kot zvočnih, velja za komercialno najuspešnejšega filmarja vseh časov. Možakar, ki je imel neverjetno izostren čut za to, kaj bo občinstvu všeč, je oboževal velikanske, ambiciozne filmske projekte, s katerimi je premikal meje možnega v Hollywoodu.
Znan je predvsem po spektakularnih zgodovinskih in svetopisemskih filmih, v katerih ni varčeval ne z denarjem ne z ljudmi in še zlasti ne z velikostjo scenografije. Prihodnji mesec bo minilo 70 let, odkar je premiero doživel njegov najambicioznejši in tudi najdražji film, naslovljen Deset zapovedi (The Ten Commandments), v katerem je Mojzesa odigral legendarni Charlton Heston.
Film si je DeMille zamislil kot karseda zvest prikaz svetopisemske zgodbe: film se začne v starem Egiptu, kjer faraon ukaže pobiti hebrejske dečke, saj se boji prerokbe o osvoboditelju zasužnjenega ljudstva. Dojenčka Mojzesa mati položi v košaro in ga spusti po reki Nil v upanju, da usoda dečka ohrani pri življenju. Najde ga faraonova hči in ga vzgoji kot egiptovskega princa. Trideset let pozneje Mojzes izve za svoje hebrejsko poreklo, se postavi na stran sužnjev in po seriji konfliktov pristane v puščavi. Tam mu spregovori goreči grm, ki ga napoti nazaj v Egipt, kjer naj od Ramzesa zahteva osvoboditev Hebrejcev. Sledijo znamenite egiptovske nadloge, eksodus, prehod čez Rdeče morje in Mojzesov vzpon na Sinaj, kjer prejme deset zapovedi.
Kalifornijske sfinge
Svetopisemske in zgodovinske zgodbe so DeMilla navduševale že prej. Med drugimi je namreč posnel filme V znamenju križa (The Sign of the Cross, 1932) o preganjanju kristjanov v rimskem cesarstvu; Križarska vojna (The Crusades, 1935) o tretji križarski vojni in Samson in Dalila (Samson and Delilah, 1949) o ljubezni, izdaji in nadnaravni moči svetopisemskega junaka. Najbolj od vseh bibličnih zgodb pa je DeMilla očarala pripoved o Mojzesu. Starozavezno zgodbo o voditelju, ki je Hebrejce iz suženjstva v Egiptu vodil v obljubljeno deželo, je namreč za filmsko adaptacijo izbral kar dvakrat.
Prvi film o Mojzesu je DeMille posnel že leta 1923, ko je z za tisti čas megalomanskim proračunom v višini 1,5 milijona dolarjev (danes 30 milijonov dolarjev) zgradil velikanske kulise in poustvaril podobno antičnega Egipta. Še danes, kadar pacifiški vetrovi nekoliko preoblikujejo sipine obalne puščave Guadalupe-Nipomo južno od San Francisca, se izpod peska lahko pokažejo egipčanski ostanki. Arheologi na tem območju že več desetletij izkopavajo ostanke sfing, Ramzesovih kipov in drugih artefaktov, ki so bili pred dobrimi sto leti del filmske kulise. Ker so Deset zapovedi snemali v času, ko se filmarji niso mogli zateči k računalniško generiranemu ustvarjanju podob, so morali vso scenografijo zares zgraditi.
»Če bodo čez tisoč let arheologi kopali po pesku, upam, da ne bodo mislili, da se je egipčanska civilizacija razširila vse do Pacifika,« je v svoji avtobiografiji poduhovičil DeMille. Po snemanju filma Deset zapovedi, ki je bil velikanska uspešnica, se je filmska ekipa znašla pred vprašanjem, kaj storiti z gromozanskim egipčanskim templjem sredi Kalifornije. Ker DeMille ni imel namena drage kulise prepustiti drugim filmarjem, so scenografijo preprosto zasuli s peskom, kar je razlog, da lahko še danes na kalifornijski plaži naletite na kakšen egiptovski artefakt.
Drugi poskus
Čeprav je bil film Deset zapovedi iz leta 1923 s Theodorjem Robertsom v glavni vlogi velikanska uspešnica, ki je štirikratno povrnila finančni vložek, se je DeMille 33 let kasneje odločil posneti novo različico. Res je, da ga je Mojzesova zgodba izjemno navduševala, drži pa tudi, da so ga k temu spodbujali gledalci. V začetku petdesetih, ko se je ukvarjal z iskanjem gradiva za nov film, so bili njegovi kriteriji približno takšni: zgodba mora biti zgodovinska in vsem znana, snemanje pa mora vključevati množice statistov in gradnjo velikanskih kulis.
Sprva se je logična izbira za filmsko upodobitev zdel Odisej in njegovo večletno tavanje na rodno Itako po koncu trojanske vojne, a si je DeMille premislil, ko je njegovo pozornost pritegnila Ester iz Stare zaveze. Snovanje filma o tej judovski kraljici ni trajalo dolgo, saj ga je premamila neka druga kraljica: Helena Trojanska. Toda tudi njen čar ni presegel Mojzesove karizme. DeMille je kasneje pojasnjeval, da so mu po vojni oboževalci pošiljali pisma, v katerih so ga prosili, naj posname še en film o tem preroku, saj da »človeštvo potrebuje vnovičen opomnik na Božje zakone«.
Zvezdniška zasedba
DeMille se je hitro navdušil nad idejo snemanja še enega filma o Mojzesu. Ker je v začetku petdesetih užival velikanski ugled, mu ni bilo težko zagotoviti proračuna v višini 13 milijonov dolarjev (danes bi to predstavljalo okoli 150 milijonov dolarjev), s čimer je Deset zapovedi postal najdražji film v dotedanji filmski zgodovini. Pri tako velikem projektu so želeli sodelovati vsi igralci.
Glavna vloga je pripadla Charltonu Hestonu, ki je na odločevalce napravil vtis s svojim videzom, saj naj bi njegove poteze močno spominjale na obraz, kot ga je kipu Mojzesa ustvaril Michelangelo. Nekoliko več dilem je bilo pri iskanju igralke za glavno žensko vlogo. Kot kraljico Nefertari si je DeMille zamišljal Audrey Hepburn, a je od izbire odstopil zaradi igralkine suhljatosti. Naslednjo izbiro, Vanesso Brown, so zavrnili zaradi domnevno neprivlačnih stopal. Tudi pri Ann Blyth, Joan Evans, Jane Griffiths, Vivien Leigh in Joan Taylor so našli pomanjkljivosti. »DeMille je edinstven režiser in na vsem svetu ni bilo igralca, ki ne bi želel delati z njim vsaj enkrat, ne glede na to, kako nizko je plačilo in kako zahtevna je vloga,« je v knjigi spominov zapisala Anne Baxter, ki je naposled dobila vlogo Nefertari.
Snemanje filma, v katerem so zaigrali še Yul Brynner, Edward G. Robinson, Yvonne De Carlo, Debra Paget in številni drugi, vključno z 8000 statisti, so zaznamovali številni zapleti. Največji med njimi se je zgodil, ko je DeMille sredi egiptovske opoldanske vročine splezal na 12-metrsko konstrukcijo, da bi imel razgled nad prizoriščem, in doživel srčni zastoj. Zdravnikom ga je uspelo rešiti, a jih režiser ni poslušal, ko so mu zapovedali večtedenski počitek. V naslednjih letih so se srčni zastoji ponavljali, dokler ni leta 1959 umrl v starosti 77 let. Deset zapovedi velja za njegov najpomembnejši film, ki je ob izidu navdušil tako gledalce kot kritike. Med vsemi filmi, izdanimi leta 1956, je zaslužil daleč največ, upoštevaje inflacijo pa se še danes uvršča med deseterico finančno najdonosnejših filmov vseh časov.
