København leta 1840, ko je bilo mesto še majhno, sivo in protestantsko. Vsi so se poznali med seboj. In vsi so poznali tistega čudnega možakarja z visokim klobukom, ki hodi postrani. Ime mu je Søren Kierkegaard.
Ima tanke noge, nekoliko je grbav (ali pa ima ukrivljeno hrbtenico, viri si niso edini), lasje mu štrlijo v zrak kot petelinji greben. Je bogat dedič, ki nikoli v življenju ni imel prave službe. Cele dneve se je sprehajal po ulicah, ogovarjal znance, zvečer pa se je zaklenil v sobo, prižgal sveče in pisal kot obseden.
Kierkegaard je oče eksistencializma. Je človek, ki nam je dal besedo »angst« (tesnoba). Rekel je, da je subjektivnost resnica. Toda njegova filozofija ni nastajala v knjižnici, pač pa je v resnici nastala je iz ene same, katastrofalne ljubezenske zveze.
Večina moških, ko jih dekle pusti (ali oni pustijo njo), gre na pijačo, bolečino preboli in si čez pol leta najde novo sopotnico. Kierkegaard pa ne. Kierkegaard je o svoji bivši napisal 20 knjig, jo deset let zalezoval po cerkvah in ustvaril celoten filozofski sistem samo zato, da bi ji pojasnil, zakaj ni mogel biti njen mož.
Dobrodošli v svetu pretiranega razmišljanja in v času eksistencializma, še preden je ta beseda sploh obstajala.
Trn v mesu
Zgodba se začne preprosto. Søren, star 24 let, spozna Regine Olsen, staro 15 let. Zaljubi se. Počaka tri leta, da dekle odraste, in jo septembra 1840 zaprosi za roko. Regine reče – da. Oče Olsen reče – da. Srečen konec, torej? Niti slučajno. Že naslednji dan po zaroki je Kierkegaard začutil, da je naredil napako. Ne zato, ker je ne bi ljubil. Ljubil jo je obupno. Napaka je bila v njem.
Trpel je namreč za globoko melanholijo, ki jo je podedoval po očetu. Svoje stanje je imenoval »trn v mesu«. Bil je prepričan, da je preklet, da ne more biti srečen družinski oče, da bi s svojo depresijo uničil Regine. V dnevnik je zapisal: »Bil sem tisoč let prestar zanjo.«
Eno leto sta bila zaročena. Eno leto je Søren trpel v mukah neodločnosti. »Ali naj se poročim in bom nesrečen ali naj jo zapustim in bom nesrečen?« (Kasneje je v svojem delu Ali-Ali zapisal slavni stavek: »Poroči se, in žal ti bo; ne poroči se, in tudi to ti bo žal … Karkoli storiš, obžaloval boš oboje.«)
Zaročenec iz pekla
Oktobra 1841 pa je storil nezaslišano. Razdrl je zaroko. V 19. stoletju je bila to družbena smrt za dekle. Regine je bila obupana. Grozila je, da se bo ubila. Njen oče je milo prosil Sørena, naj ne uniči ugleda njegove hčere.
Søren pa se je odločil za taktiko, ki bi ji danes rekli »popoln kreten«. Da bi Regine lažje prebolela ločitev, se je odločil, da se ji bo zagnusil. Igral je vlogo brezčutnega, ciničnega zapeljivca. V javnosti se je vedel hladno. Širil je govorice, da jo je samo izkoristil za zabavo. Mislil si je, če me bo sovražila, me bo lažje pozabila, to delam iz ljubezni.
V pismu ji je vrnil prstan s sporočilom: »Odpusti tistemu, ki je zmožen vsega, samo tega ne, da bi te naredil srečno.«
Regine mu ni verjela. Vedela je, da jo ljubi. A Søren je bil neomajen. Spakiral je kovčke in pobegnil v Berlin, da bi pozabil.
Abraham in Isaac
V Berlinu seveda ni pozabil. Pisal je kot stroj. Leta 1843 je izdal knjigo Strah in trepet (Frygt og Bæven). Podpisal jo je s psevdonimom Johannes de Silentio (Janez Molčeči).
Knjiga govori o svetopisemski zgodbi, v kateri Bog od Abrahama zahteva, da žrtvuje sina Izaka. Zakaj bi Bog zahteval kaj takega? To je neetično! To je umor! Kierkegaard pravi: Abraham je vitez vere. Verjame v absurd. Pripravljen je žrtvovati tisto, kar ima najraje na svetu (Izaka), ker verjame, da mu bo Bog to povrnil.
Vsak v Københavnu je vedel, kaj to pomeni. To ni knjiga o Abrahamu. To je knjiga o Sørenu. Søren je Abraham. Regine je Izak. Søren je moral »žrtvovati« Regine na oltarju svoje filozofske in verske poklicanosti. Moral se ji je odpovedati, da bi postal to, kar mora biti.
To je bil njegov skok v veri. Trenutek, ko racionalnost odpove in moraš storiti nekaj, kar se zdi noro, ker verjameš v višji smisel.
Prvi moderni zalezovalec
Ko se je vrnil v København, se je začela faza, ki je, milo rečeno, čudna. Regine se je kmalu po razhodu poročila z drugim, Johanom Frederikom Schleglom (ki je bil stabilen, dolgočasen in zanesljiv – vse, kar Søren ni bil).
Kierkegaard je bil uničen, vendar hkrati obseden. Ostal je v mestu. Živel je le nekaj ulic stran. Vzpostavil je rutino naključnih srečanj. Vedel je, v katero cerkev hodi Regine. Zato je šel v isto cerkev in strmel vanjo med pridigo. Vedel je, kje se sprehaja. Zato se je sprehajal po isti poti, le na drugi strani ceste. Če sta se srečala, se ji je globoko priklonil, vendar ni rekel ničesar.
Regine je to spravljalo ob živce. Njen mož je bil besen. Toda Kierkegaard si ni mogel pomagati. V svojih dnevnikih je natančno beležil vsako srečanje: »Danes sem jo videl. Zdelo se je, da me je pogledala s kančkom žalosti.«
Pisal ji je knjige pod psevdonimi (Victor Eremita, Constantin Constantius in še drugimi). To je bila igra skrivalnic. Vedel je, da ona ve, da je avtor on. To so bila tajna ljubezenska pisma, objavljena v tisoč izvodih.
Družbeni samomor
Ker mu ljubezenska bolečina ni bila dovolj, se je odločil uničiti še svoj ugled. Leta 1845 se je zapletel v spor s satiričnim časopisom, kot bi prevedli, Gusar. Izzval jih je: »Samo mene si ne upate napasti!«
Urednik je sprejel izziv. Več mesecev so objavljali karikature Kierkegaarda. Risali so ga s prekratkimi hlačnicami (ker so bile njegove noge nesorazmerne), z ogromnim klobukom, kako jezdi na Regine ali se bori s sencami. Cela Danska se mu je smejala. Otroci na ulici so kričali za njim: »Glej, Kierkegaard!« in se ga dotikali za srečo ali posmeh.
Søren, ki je bil izjemno občutljiv, je trpel. Prenehal se je sprehajati. Postal je ujetnik v lastnem domu. Toda ta izolacija je rodila njegove najboljše misli o Posamezniku proti Množici.
»Množica je neresnica,« je grmel.
Verjel je, da se resnica skriva samo v posamezniku, ki stoji sam pred bogom, brez institucij, brez cerkve, brez družbe. Krščanstvo ni nedeljska maša, pač pa grozljiv, oseben odnos z Absolutnim.
Smrt sredi ceste
Leta 1855, star komaj 42 let, je Kierkegaardov stroj pregorel. Med sprehodom se je zgrudi na ulici. Odpeljali so ga v bolnišnico. Noge so mu odpovedale (morda zaradi paralize hrbtenjače?).
Na smrtni postelji je zavrnil obhajilo. Rekel je, da so duhovniki samo uradniki kralja, on pa želi umreti kot posameznik. Svojemu najboljšemu prijatelju Emilu Boesenu je rekel: »Pozdravi mi vse. In povej jim, da je bilo moje življenje veliko trpljenje, nepoznano in nerazumljeno.«
Svoje premoženje (kar ga je ostalo, saj je zapravil skoraj vse) je zapustil – uganite komu? Regine Schlegel. »Zame je bila ona moja žena,« je zapisal v oporoki. Regine, ki je bila takrat na Danskih Deviških otokih z možem guvernerjem, je dediščino zavrnila, a je obdržala njegova pisma.
Zapuščina tesnobe
Kierkegaard nas uči, da je življenje težko, ker imamo izbiro. Živali ne poznajo tesnobe, ker jih vodi instinkt. Človek pa stoji nad prepadom svobode. »Tesnoba je vrtoglavica svobode,« je rekel. Ko gledaš v prepad, se ti vrti. Ne zato, ker bi lahko padel, ampak ker bi se lahko vrgel vanj.
Ta občutek, ko stojite pred pomembno odločitvijo v službi, v zakonu oziroma partnerskem odnosu, ob selitvi in vas grabi panika – to je Kierkegaard. Bil je čuden, bil je strašljiv, bil je nemogoč. Toda bil je prvi, ki je priznal, da biti človek pomeni biti globoko, neozdravljivo prestrašen – in da je edini izhod skok v neznano.
