Ko je Isuzu leta 1993 na avtomobilskem salonu v Tokiu predstavil vehiCROSS, so obiskovalci naleteli na vozilo kot iz znanstvenofantastičnega filma. Med običajnimi terenci je izstopal s kratko, mišičasto karoserijo, velikimi črnimi plastičnimi oblogami in splošno podobo, ki je mejila na vesoljsko plovilo. Vendar dobro. Papir prenese vse. Konceptni avtomobili pa le malo manj. Štiri leta pozneje je Isuzu vseeno dokazal, da ni šlo zgolj za oblikovalsko fantazijo. Koncept so v skoraj nespremenjeni obliki poslali v proizvodnjo.
Japonski Isuzu je sicer nastal leta 1916 kot industrijski projekt, povezan z ladjedelništvom in strojegradnjo. Ime je dobil leta 1934 po reki v bližini svetišča Ise. Po drugi svetovni vojni se je uveljavil predvsem kot proizvajalec gospodarskih vozil, dizelskih motorjev in terencev. Model trooper je bil v devetdesetih letih že prepoznaven športni terenec, podjetje pa je želelo dokazati, da lahko robustno tehniko združi z bolj čustvenim oblikovanjem.
VehiCROSS je bil zato zamišljen kot kompakten in športni avtomobil za prosti čas, ki bi izstopal iz množice, a bi ohranil resne terenske sposobnosti. Pri oblikovanju je sodelovala mednarodna ekipa pod vodstvom Satomija Murajame, pomembno vlogo pa je imel tudi Širo Nakamura, poznejši vodja oblikovanja pri Nissanu. Med sodelavci je bil tudi Britanec Simon Cox. Preplet japonskega in evropskega oblikovalskega pristopa je ustvaril vozilo, ki ni sledilo običajnim oblikovalskim smernicam. Medtem ko proizvajalci konceptne avtomobile pred serijsko proizvodnjo praviloma oblikovno umirijo, je Isuzu ohranil večino nenavadnih potez. Serijski model je na japonske ceste zapeljal leta 1997.
Terenske sposobnosti pod nenavadno karoserijo
VehiCROSS je bil dolg približno 4,13 metra, vendar je skrival precej resno terensko tehniko. Temeljil je na skrajšani osnovi modela trooper, imel je šasijo z lestvastim okvirjem, neodvisno sprednje vzmetenje z dvojnimi prečnimi vodili in togo zadnjo premo. Štirikolesni pogon torej ni bil le dodatek za boljši videz.
Za pogon je skrbel 3,2-litrski bencinski motor V6, na ameriškem trgu pa so pozneje ponujali predvsem 3,5-litrsko različico z 215 konji (158 kW). Moč se je prenašala prek štiristopenjskega samodejnega menjalnika. V Evropi avtomobila uradno niso prodajali.
Posebnost je bil sistem štirikolesnega pogona torque on demand (navor na zahtevo), razvit v sodelovanju z družbo BorgWarner. Elektronika je glede na razmere prilagajala razporeditev navora med osema, pri terenski vožnji pa sta bila na voljo tudi reduktor in zapora diferenciala. Kratka medosna razdalja je izboljšala okretnost, velika oddaljenost od tal pa je olajšala premagovanje ovir. Med tehnične posebnosti so sodili tudi blažilniki z dodatnimi zunanjimi komorami, ki so pomagale obvladovati temperaturne spremembe.
Nenavadna zunanjost pa ni pomenila enake izvirnosti v vseh pogledih. V notranjosti je bilo prostora manj, kot bi pričakovali od športnega terenca, pogled nazaj pa so omejevali majhno zadnje steklo in masivni stebrički. Tudi dostop do zadnje klopi ni bil posebej posrečen, prtljažnik pa je bil skromen. Velik bencinski motor je pomenil visoko porabo. Ameriški avtomobilski mediji so zato hvalili njegove zmogljivosti in pogon, hkrati pa opozarjali na omejeno uporabnost.
Drzen poskus brez množičnega uspeha
VehiCROSS je tudi sicer razdelil javnost. Nekateri so v njem videli svež veter v svetu terencev, drugi pretiravanje oblikovalcev. V ZDA so ga začeli prodajati leta 1999, ko so športni terenci postajali vse pomembnejši del trga. Isuzu je z njim nagovarjal kupce, ki niso želeli še enega običajnega družinskega SUV. Ciljali so torej na nišo, to pa je odražala tudi prodaja. Med letoma 1997 in 2001 so jih izdelali približno 6000. Na Japonskem so jih prodali 1805, v ZDA pa 4153.
Isuzu je kljub temu razmišljal o razvoju po poti, ki jo je začrtal vehiCROSS. Leta 2000 je predstavil študiji VX-4 s štirimi vrati in odprti VX-O2, vendar nobena ni prišla v serijsko proizvodnjo. Slednji se je istega leta sicer pojavil tudi v znanstvenofantastičnem filmu Misija na Mars (2000) režiserja Briana De Palme. Sicer ne kot vesoljsko vozilo, temveč kot luksuzni avto leta 2020. S tem se je tudi sklenil krog. Avto, ki je bil videti kot znanstvena fantastika, je dejansko postal del znanstvenofantastičnega izročila.
Čeprav vehiCROSS Isuzuju ni prinesel velikega komercialnega uspeha, je postal eden njegovih najbolj prepoznavnih avtomobilov. Bil pa je tudi eden od znanilcev tega, da prepoznavnost in tehnična dovršenost nista dovolj za uspeh. Da je bil vehiCROSS pred svojim časom, pa je jasno. Saj je bil še sedem let po prvi predstavitvi primeren za film, ki se dogaja 20 let v prihodnosti.
