Ko govorimo o vrhovnih plenilcih, pomislimo na leva, volka, orko ali morskega psa. Precej redkeje na močerada. Sploh na žival, ki je videti, kot da bi nekdo povsem običajno dvoživko prijel za vogala fotografije in jo povečal na poldrugi meter.
Toda japonski orjaški močerad (Andrias japonicus) ni običajen močerad. Odrasli osebki lahko dosežejo okoli meter in pol dolžine, s čimer sodijo med največje dvoživke na svetu. Živijo v hladnih, hitro tekočih rekah in potokih Japonske, njihovo telo pa se s starostjo ne spreminja le po velikosti. Spreminja se tudi njihova vloga v reki.
Nova raziskava, objavljena septembra v znanstveni reviji Ecology, je pokazala nekaj, kar bi lahko opisali skoraj kot ekološko kariero: mladi orjaški močerad začne življenje med množico drugih rečnih plenilcev, z rastjo pa se po prehranjevalni lestvici vzpenja, dokler največji osebki ne pristanejo na njenem vrhu.
Od tekmeca do šefa
Raziskovalci z Univerze v Liègeu in japonskih raziskovalnih ustanov so preučili 161 japonskih orjaških močeradov in približno 700 drugih živali, ki si z njimi delijo življenjski prostor. Med njimi so bile ribe, kozice, žabe, raki in želve.
Toda živalim niso sledili in čakali, kdo bo koga pojedel. Njihov jedilnik so rekonstruirali s pomočjo kemičnih sledi. Uporabili so analizo stabilnih izotopov ogljika in dušika. Razmerja teh naravno prisotnih izotopov v živalskih tkivih lahko raziskovalcem razkrijejo, od kod prihaja energija, ki poganja prehranjevalno mrežo, in pomagajo oceniti, kako visoko v njej je posamezna žival.
Ko so podatke sestavili, se je pokazal presenetljiv vzorec. Majhni orjaški močeradi so se po svojem prehranskem položaju precej prekrivali z drugimi srednje velikimi plenilci, med drugimi z ribami, kozicami in želvami. Z drugimi besedami: lovili so podoben plen in so si bili zato lahko konkurenti.
Potem pa je močerad rasel. In pravila so se začela spreminjati.
Ko nekdanji tekmec postane plen
Večji ko je bil močerad, višji je bil njegov položaj v prehranjevalni mreži. Odrasli velikani so se znašli nad drugimi plenilci, ki so bili v mladosti njihovi tekmeci. Nekatere skupine živali, s katerimi so se mladi močeradi potegovali za hrano, se lahko pozneje znajdejo tudi med njihovim plenom.
To pomeni, da majhen in velik japonski orjaški močerad z ekološkega vidika nista zgolj manjša in večja različica iste živali. Z rastjo se spremeni njuna vloga v ekosistemu.
Pri večini dvoživk si težko predstavljamo, da bi gospodovale prehranjevalni verigi. Pogosteje so same plen rib, ptic, kač ali sesalcev. Orjaški močeradi so ena nenavadnih izjem. Njihova velikost jim omogoči, da kot odrasle živali prevzamejo vlogo vrhovnega plenilca.
Reka je odvisna tudi od velikih
Raziskovalcev pa ni zanimal samo jedilnik močerada. Hoteli so razumeti, kaj njegova nenavadna rast pomeni za celoten rečni ekosistem. Ugotovili so, da največji osebki razširjajo razpon prehranskih položajev v skupnosti in pomembno prispevajo k njeni prehranski raznovrstnosti. V rečno prehranjevalno mrežo se poleg vodnih virov vključuje tudi energija, ki prihaja s kopnega. Orjaški močerad je torej del precej bolj zapletenega sistema, kot bi sklepali ob pogledu na samotno dvoživko pod skalo.
To ima tudi pomembno posledico za varovanje vrste. Če iz reke izgine velik odrasel močerad, ekosistem ne izgubi samo enega osebka. Izgubi vrhovnega plenilca. Če izginejo mlajši, reka izgubi žival, ki ima v prehranjevalni mreži drugačno vlogo. Zato avtorji opozarjajo, da imajo lahko spremembe v številu močeradov različnih velikosti različne posledice za delovanje rečnega ekosistema.
Velikan, ki spreminja poklic
Raziskava ima zato zanimivo širše sporočilo. Ko skušamo razumeti, kakšno vlogo ima neka živalska vrsta v naravi, očitno ni vedno dovolj vprašati, kaj ta vrsta jé. Vprašati se moramo tudi, kako velika je žival, o kateri govorimo.
Pri japonskem orjaškem močeradu je razlika izjemna. Svoje življenje začne kot eden izmed številnih plenilcev v reki. Med odraščanjem se njegov jedilnik in njegov položaj spreminjata. Nekdanji tekmeci ostanejo nižje na prehranjevalni lestvici, on pa raste naprej. Do poldrugega metra.
In ko je dovolj velik, nad njim v rečni prehranjevalni mreži ne ostane skoraj nihče.
