Poznate naslednji občutek? Recimo, da sedite na večerji z družino, pogovor za trenutek zamre in vaša roka skoraj nezavedno seže po telefonu. Samo hiter pogled. Morda ste dobili novo e-pošto, všeček ali sporočilo. Preden se dobro zaveste, pa že deset minut drsite po zaslonu, popolnoma odklopljeni od ljudi in trenutka okoli sebe.
Če se ob tem počutite krive ali verjamete, da vam preprosto primanjkuje samodiscipline, pomislite še enkrat. Vaša volja ni šibka, pač pa vaš um bije bitko z milijardnimi algoritmi, ki so zasnovani z enim samim ciljem – da ugrabijo vašo pozornost.
Da bi razumeli, zakaj naše naprave tako močno privlačijo naš pogled, moramo razumeti zelo pomemben element našega živčnega sistema, imenovan dopamin. Pogosto ga napačno razumemo kot hormon sreče, v resnici pa je to hormon hrepenenja, iskanja in motivacije. Ne sprošča se samo takrat, ko dobimo nagrado, pač pa predvsem v pričakovanju nagrade.
Družbena omrežja uporabljajo močan psihološki princip občasnih nagrad, kjer gre v osnovi za natanko isti mehanizem, ki ljudi priklene na igralne avtomate. Nikoli ne veste, kdaj boste dobili sporočilo, ali bo vaša objava uspešna in ali vas čaka pomembna novica. Ta nepredvidljivost ustvarja zanko, ki se ji je težko upreti.
Igralni avtomati v žepih
»Pametni telefoni so igralni avtomati v naših žepih. Vsakič, ko preverite telefon, potegnete ročico in upate na nagrado,« je nekoč takšno dogajanje opisal Tristan Harris, nekdanji strokovnjak za etiko oblikovanja pri Googlu in soustanovitelj Centra za humano tehnologijo.
Zaradi te zasnove se sodobni človek znajde v stanju stalne stimulacije. Dr. Anna Lembke, profesorica psihiatrije na Univerzi Stanford in avtorica odmevne knjige Dopamine Nation, je to ponazorila z besedami, »da je pametni telefon kot sodobna podkožna igla, ki 24 ur na dan, sedem dni v tednu, dovaja digitalni dopamin naši preveč povezani generaciji«.
Naši možgani preprosto niso evolucijsko opremljeni za soočanje s tako neprestanim, izumetničenim in hitrim virom stimulacije.
Posledica te nenehne povezanosti je stanje, ki strokovnjake za kognitivno zdravje vse bolj skrbi. Linda Stone, priznana raziskovalka in nekdanja vodilna pri tehnoloških velikanih, je za to skovala izraz neprekinjena delna pozornost. V nasprotju z večopravilnostjo, ki jo običajno poganja želja po produktivnosti, neprekinjeno delno pozornost poganja nevidna želja, da ne bi česa zamudili (temu rečejo tudi sindrom FOMO, »fear of missing out«).
»Neprekinjena delna pozornost pomeni, da smo ves čas na preži, gledamo naokoli, iščemo nove priložnosti ali socialne stike, vendar nikoli nismo zares stoodstotno prisotni. To je dolgoročno izjemno izčrpavajoče za naš celoten sistem,« je pojasnila Linda Stone, raziskovalka pozornosti.
V stalni pripravljenosti
V tem stanju nismo nikoli popolnoma sproščeni in nikoli popolnoma osredotočeni. Svoj živčni sistem ohranjamo v stalnem stanju boja ali bega, kar v telesu nenehno zvišuje raven kortizola. To pa je hormon stresa. Ta stalni preklop med nalogami dobesedno tanjša naše kognitivne zaloge. Rezultat? Kronična duševna utrujenost, slabša sposobnost pomnjenja in občutek popolne izgorelosti ob koncu dneva, četudi morda sploh nismo opravili veliko pravega dela.
Paradoks naše zaslonske dobe je torej več kot očiten. Tehnično smo sicer bolj povezani kot kadar koli prej v zgodovini človeštva, hkrati pa psihološke raziskave kažejo na rekordne ravni osamljenosti, tesnobe in depresije.
Naše naprave nam ponujajo površinske socialne potrditve v obliki všečkov, srčkov in prepošiljanja besed. Ti nam dajejo minljive odmerke dopamina, vendar ne zadovoljujejo naše globoke evolucijske in psihološke potrebe po pravi, neprekinjeni medčloveški interakciji in razumevanju. Zamenjali smo globino za širino pozornosti, pravo empatijo pa za emodžije, čustvene simbole.
Razumevanje nevroznanosti, ki stoji za našimi zasloni, je pravzaprav prvi in najpomembnejši korak k osvoboditvi. Ko dojamete, da vaša nezmožnost, da bi odložili telefon, ni vaša napaka, temveč naraven biološki odziv na manipulativno zasnovano okolje, se lahko končno otresete krivde.
