Doc. dr. Svit Komel s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani je postal prvi raziskovalec v Sloveniji, ki je pred dnevi prejel prestižno nagrado Bader Avstrijske akademije znanosti. Nagrada, ki slavi najboljša dela mladih raziskovalcev na področju zgodovine znanosti in tehnologije, se ponaša z zgodovino prejemnikov, ki so se pozneje uveljavili kot vodilni znanstveniki v svojem akademskem okolju, med njimi pa so tudi ugledni mednarodni raziskovalci.
Nagrajena doktorska disertacija prinaša povsem nov pogled na habsburške agrarne reforme. Avtor v njej preučuje odpravo kmečkih pravic na gozdovih in pašnikih med približno letoma 1848 in 1895. Reformo interpretira kot poseben način izvrševanja oblasti in ustvarjanja vednosti o lokalnih pojavih, navadah in praksah, ki ga imenuje popis.
V 19. stoletju je namreč prišlo do prave poplave takih popisov. To niso bili zgolj popisi prebivalstva; šlo je za meritve zračnega pritiska in temperature, standardiziranje lokalnih mer in uteži ter preiskovanje delovnih in bivalnih pogojev ter kakovosti prsti. Vedno je šlo za preučevanje izrazito lokalnih in spremenljivih pojavov za namene vladanja. »Raziskave o vplivu gozdov na količino padavin v Habsburški monarhiji so bile hkrati uporabljane kot argument za ali proti pogozdovanju Krasa in razlaščanju kmetov, ki so ta ozemlja uporabljali kot pašnike,« razlaga dr. Komel. Podobno so popisi količine kubičnih metrov zraka v stanovanjih ali tovarnah služili kot neposredna podlaga za reforme gradbenih standardov in delovnih regulacij. Poročila pravnikov in gozdarjev v agrarni reformi so bila podlaga za odpravo kmečkih pravic, poleg tega pa so bila neposredno vključena v znanstvene publikacije in učbenike.
Sliko je postavil na glavo
Tovrstne reforme so zgodovinarji, kot sta Benedict Anderson in James Scott, pogosto videli kot enostranski pohod državne oblasti, ki z lahkoto dominira nad laičnimi lokalci in njihovimi starimi praksami. Dr. Komel pa s svojo raziskavo to sliko postavi na glavo. Dokaže, da so strokovnjaki – »družboslovni« pravniki in »naravoslovni« gozdarji – svojo vednost in strokovnost ustvarjali sproti, od primera do primera, ko so izvajali popis.
Pravniki so želeli kmečke pravice uvrstiti v že ustaljene pravne kategorije (na primer služnost ali izključna lastnina). Vendar so imeli kmetje lastne interpretacije in so v postopkih uveljavljali odškodnino za vedno nove tipe lesa. Kot služnost, za katero zahtevajo odškodnino, so navajali les za gradnjo mostov, za vzdrževanje čolnov in celo za fižolovke. Vsakič, ko so se pravniki do teh zahtev opredelili in kmečke interpretacije sprejeli ali zavrnili, so spremenili tudi svoje kriterije. »Znanstvene kategorije torej niso bile neka vnaprej dana objektivnost, s katero so popisovalci enostransko spremenili lokalne stvarnosti, ampak je prav ta boj za interpretacijo predstavljal glavno obliko boja za zemljo,« je jasen dr. Komel.
Kmetje so imeli široko znanje, saj so že stoletja nastopali kot izvedene priče in prisežniki pred sodišči, hkrati pa so se znali izjemno učinkovito politično organizirati. Ni šlo le za obrambo starega, temveč za inovativno aktualizacijo starih komunskih struktur v odzivu na konflikt. Ostrino tega boja ponazarja upor iz leta 1871, ko so kmetje iz Bohinjske doline gozdarjem Kranjske industrijske družbe zagrozili, da bo »tekla kri, kakor v Parizu«, in tako ravnokar zatrto Pariško komuno povezali z lastnim bojem. Zato so ugovori kmetov neizbežno spremenili pojmovanje popisovalcev in s tem izid popisa. S popisi pa vendarle pride do daljnosežne preopredelitve vednosti. Kmetje izgubijo položaj tistih, ki vedo, medtem ko specialisti dobijo izključno pristojnost za odločanje o vprašanjih, kot je vrednost zemlje. Odločilno politično vprašanje je tako postalo, kdo je strokovnjak in kdo je pristojen, da odloči, kako se bo razumelo lokalne pojave.
Kakšne so posledice agrarnih reform pri nas?
Posledice agrarnih reform so v naši okolici vidne še danes. »Kjerkoli vidite iglavce na Jelovici, v Kočevju, v Ribniški dolini, na primer, so načeloma posledica razlaščanj, v okviru katerih so veleposestniki nadomestili listnate gozdove z bolj profitabilno smreko,« pojasnjuje dr. Komel. Takrat so odpravo kmečkih pravic utemeljevali z grožnjo, da kmetje izsekavajo gozd in da bo monarhija postala »pusti Kras«. »V bistvu pa so v več primerih, na primer na Oplotnici, Planini na Notranjskem in podobno, na golo sekali prav veleposestniki,« opozarja. Danes pa številne interdisciplinarne raziskave ponovno preučujejo prav zgodovinske prakse kmečkih skupnosti kot model trajnostnega upravljanja, ki bi ponudil alternativo pretiranemu izkoriščanju.
Dr. Komel svoje raziskovanje nadaljuje s pripravo knjige in strokovnih člankov, v prihodnje pa se želi posvetiti politični zgodovini Slovenije od leta 1848 do 1991 skozi prizmo agrarne reforme. Izpostavlja Dušana Kermaunerja, ki je pokazal, da je bil uspeh slovenskih nacionalističnih gibanj pri širitvi na podeželje odvisen od tega, ali so v agrarni reformi prevzeli kmečko ali veleposestniško stališče. O tem so se opredeljevale vse znamenite figure od Bleiweisa in Prešerna do Kidriča. Dr. Komel želi popraviti vrzel v zgodovinopisju glede revolucije 1848, v kateri so bili kmetje (tudi s strani Marxa in Engelsa) načeloma zanemarjeni kot politični subjekt.
Za konec pa novim generacijam raziskovalcev ponuja iskren nasvet. Čeprav bi ga s pozicije zmagoslavnega trenutka lahko hitro zamikalo, da bi revidiral lastno pot in pridigal napotke za uspeh, opozarja na realnost znanstvenega dela.
»V resnici to, kar se kasneje slavi kot odkritje neuhojenih poti, v praksi – do tega trenutka potencialnega zmagoslavja – pomeni, da imaš večino časa občutek, da si izmišljuješ tla pod lastnimi nogami,« priznava. Zanj najlepši vidik dela ostajajo naključna srečanja: arhivist, ki te pelje v klet k neurejenim dokumentom; srečanje z obskurnim specialistom; odkritje točno pravega vira. »Menim, da tudi za raziskovanje velja tisti pregovor, da bistvo revolucije včasih ni revolucija, sploh, če propade, ampak vezi, ki jih sklenemo na poti do nje,« zaključuje prvi slovenski prejemnik nagrade Bader.
