Mednarodna ekipa raziskovalcev z Univerze v Pretorii je dosegla prelomno odkritje v radijski astronomiji. Z uporabo južnoafriškega radijskega teleskopa MeerKAT so znanstveniki uspešno prestregli izjemno močan radijski signal iz obdobja, ko je bilo vesolje staro komaj slabo polovico sedanje starosti. Signal je potoval osem milijard let, preden je dosegel sprejemnike na Zemlji.
Ugotovitve, ki so bile februarja predložene v predobjavo na portalu arXiv, močno premikajo meje dosedanjega znanja. Do sedaj astronomi tovrstnih emisij zaradi tehnoloških in fizikalnih omejitev niso mogli zaznati dlje kot tri milijarde svetlobnih let od našega planeta.
Signali, ki jih imenujejo megamaserji, so v bistvu naravni laserji, ki namesto vidne svetlobe oddajajo radijske valove. Pojav se sproži v izjemno gostih molekularnih oblakih, kjer molekule hidroksilnega radikala vsrkajo infrardeče sevanje okoliških zvezd, nato pa to energijo sinhrono sprostijo v obliki izjemno močnega in ozkega radijskega snopa.
Tarča tokratnega opazovanja, znana pod oznako HATLAS J142935.3-002836, sta dve masivni galaksiji v procesu združevanja. Silovito stiskanje plinov ob trku je sprožilo val nastajanja novih zvezd in močno segrelo okoliški medzvezdni prah, kar je ustvarilo popolne pogoje za nastanek megamaserja. Takšen dramatičen scenarij po napovedih astrofizikov čaka tudi našo Rimsko cesto, ko bo čez približno pet milijard let trčila s sosednjo galaksijo Andromedo.
Da je signal sploh dosegel Zemljo v zaznavni obliki, pa se je moralo zgoditi redko kozmično naključje. Med izvorom signala in našim planetom je namreč masivna in v radijskem spektru nevidna galaksija, ki je odigrala vlogo tako imenovane gravitacijske leče. Njena izjemna gravitacija je ukrivila in zbrala radijske valove, ki bi se sicer razpršili po vesolju, ter jih usmerila neposredno proti Zemlji.
Zaradi tega ojačenja je navidezna moč ujetega sevanja tolikšna, da znanstveniki dogodek opisujejo celo kot gigamaser, saj svetilnost emisije hidroksila presega moč 300.000 Sonc. Strokovnjaki ob tem poudarjajo, da gre za navidezno moč, ki jo zaznava teleskop. Dejanska moč samega vira je ob upoštevanju učinka gravitacijske leče manjša in ostaja predmet nadaljnjih izračunov.
S tem odkritjem se je močno povečala naša zmožnost preučevanja zgodnjega vesolja.
