Kulturna novinarka, dolgoletna urednica in mentorica mladim novinarjem na Radiu Koper, prevajalka, profesorica francoščine, ljubiteljica Francije, knjig in literature, mediteranskega načina življenja, poznavalka življenja in dela Borisa Pahorja, kulturna menedžerka in ena od pobudnic ustanovitve Primorskega poletnega festivala, častna občanka Kopra … Neva Zajc.
Rojena je bila v Vipavski dolini, a so jo starši že kmalu po rojstvu prinesli v nov dom v Izolo. »Za kar sem jim zelo hvaležna. Mediteran mi je pisan na kožo,« poudarja. In morje, ki pomeni odprtost, potovanja. »Prav bivanje v tujini je v veliki meri opredelilo moj modus vivendi,« se strinja. Študij francoščine jo je odpeljal v Francijo. Pariz je njeno mesto. Tam je kot študentka delala kot varuška, poslušala predavanja o literaturi na Sorboni, obiskovala kulturne dogodke in še danes se tja vedno znova vrača. »Ljudje potujemo, a vsakdo se opredeli za eno mesto, ki ti da 'hrano', ki jo potrebuješ. Pri meni je bila to kultura, s katero sem bila povezana, preden sem vedela, da bo s kulturo povezan tudi moj poklic,« pravi.
V novinarstvo je prišla po naključju, ko so na Radiu Koper potrebovali nadomeščanje novinarke v kulturni redakciji za krajši čas. »Najprej je bil kulturni šok, ravno sem se vrnila iz Pariza, dobesedno s kovčki prikorakala na radio. Po dveh tednih mi je bilo jasno, da je kulturno novinarstvo moja pot,« se spominja. Vedno je bila spretna v komunikaciji, kar ji je pri delu prišlo še kako prav. »Seveda spoznaš komunikacijska orodja in se tega naučiš, a naravni odziv v komunikacijah ti je dan ali pa ne,« pove. Dandanes vidi velik problem prav v (ne)komuniciranju. »Mlade je danes najtežje prepričati, da vzamejo v roke telefon in nekoga pokličejo. 'Saj sem pisal, a niso odgovorili', se izgovarjajo. Odtipkaj torej telefonsko številko in preveri!« poudarja. »S tem strahom pred soočenjem z živim bitjem je treba opraviti. Ljudje se bojijo zavrnitve,« ugotavlja.
Še tisočkrat bi se odločila enako
»Če je kaj dobrega v novinarstvu, je to, da lahko živiš več življenj hkrati, tega ti ne da noben drug poklic. Če si zanj rojen, je novinarstvo eden najbolj osrečujočih poklicev. Vsak človek, ki ga med delom pobliže spoznaš, je zate obogatitev,« poudarja. Njen prvi mentor v likovnem svetu je bil Andrej Medved, izjemno dejaven umetnostni zgodovinar in kustos Obalnih galerij. Zasnovala je dokumentarni film o pesniku Cirilu Zlobcu, velja pa tudi za poznavalko življenja in dela velikega pisatelja Borisa Pahorja. Niti za sekundo ne okleva, ko jo vprašajo, kaj bi izbrala, če bi bila še enkrat mlada. »Še tisočkrat bi se odločila enako, saj sem se v novinarskem poklicu našla. Moj odnos do sveta je vedno vzajemen. Nikoli nisem bila človek zase, vedno za druge, zato sem tudi v kulturnem menedžmentu lahko veliko naredila,« razmišlja.
S predsednico društva Primorski poletni festival (PPF) za srečanje izbereva koprsko kavarno Loggia na Titovem trgu, in to ne po naključju. Kavarna se je namreč nedavno prelevila v oder. »Izkoristili smo edinstveno priložnost, da komedijo Carla Goldonija Kavarna, ki se dogaja v beneški kavarni, postavimo v renesančno koprsko kavarno,« spomni. Da je bila to utrgana nora ideja, je Nevi Zajc po zahtevni preobrazbi in preselitvi odrske predstave med stebre Loggie komentiral režiser predstave Janusz Kica iz Slovenskega stalnega gledališča Trst. Primorski poletni festival, ki razveseljuje ljubitelje kulture v Istri od leta 1994, je zajeten organizacijski zalogaj. »Vse težje je postavljati ambientalne predstave, dandanes je samo ozvočenje že dražje od predstave same,« strne vodja festivala. Ne bi šlo brez predane ekipe in študentov podpornikov ter partnerskih občin Koper, Ankaran in Piran, poudarja.
Potujejo na predstave in se imajo dobro
Zanjo je razveseljujoče, da se v tem hitrem svetu začenja oblikovati potreba po pripadnosti in oblikovanju skupnosti. PPF je pravzaprav močna skupnost v obalnem prostoru. Festival se namreč ne konča s poletnimi predstavami, ampak živi vse leto. Društvo člane in ljubitelje kulture popelje na kulturne predstave v Trst, Benetke, Videm, Gorico, Novo Gorico, Ljubljano ali kam dlje, letos so denimo z vlakom odpotovali v Neapelj na operno predstavo. »V enem dnevu zapolnimo zmogljivosti. Uspešni smo, ker smo potrpežljivo vzgojili svojo publiko. Začeli smo z enim ne povsem polnim avtobusom, po 15 letih brez težav napolnimo štiri avtobuse, to je 200 ljudi, za ogled gledaliških predstav v Trstu. Skrbimo za zdravo kulturno življenje in kar najbolj izkoristimo širšo regijo. Organizatorjem, ki danes tarnajo, da se ne da nič, da ni publike, rada povem, da se prvi rezultati pokažejo po petih letih truda,« poudarja. Če bi jo kdo iz kulturnih ustanov, ki izgubljajo občinstvo, vprašal za nasvet, bi mu razkrila: »Začnimo s prijaznostjo in osebnim stikom. Mi smo svoje zvesto občinstvo pridobili s prijaznostjo.« Poleg gledališke vzgajajo baletno in operno publiko, obiskujejo predstave v Trstu, Vidmu in Benetkah, kjer ponujajo tudi popoldanske predstave. Obžaluje, da jih ne omogoča tudi SNG Opera in balet Ljubljana. »Ljudje z obrobja smo drugorazredni prebivalci. Kako naj si gremo ogledat večerno predstavo, če nimamo na voljo javnega prevoza za vrnitev domov. Vsi radi govorijo o skladnem razvoju in decentralizaciji, a v praksi tega ne občutimo,« pove.
In kdo sestavlja to skupnost, ki skupaj potuje v gledališče, opero ali balet? »Malce starejša publika, mlajši upokojenci, več kot tri četrtine žensk. Ko otroci zrastejo, starši začnejo misliti tudi nase, kako bi se dobro imeli. Pa še praktično jim je, z avtobusom jih peljemo dobesedno do vrat,« pravi. Člani in simpatizerji PPF sredi avgusta že poizvedujejo, kakšne kulturne poslastice jih čakajo v prihodnji sezoni.
Francoščina odpira vrata
Neva Zajc še vedno poučuje francoščino koprske gimnazijce. »Krpam luknje, če pa imajo krizo z učitelji,« skomigne. Neizmerno je zadovoljna, ko se njeni dijaki brez težav vpišejo na študij francoščine ali si z dobro podlago kot študentje ali diplomanti naravoslovnih področij zagotovijo študijske izmenjave na različnih francoskih inštitutih. Pri tem lahko vedno računajo, da jim bo profesorica Zajc pokazala, kako odpreti kakšna francoska vrata. Poleg poučevanja na gimnaziji vodi tudi Kulturno društvo Petra Martinca, edino v Sloveniji, ki goji francoski jezik in kulturo, povezuje pa približno 100 članov. Poimenovali so ga po legendarnem profesorju in ambasadorju francoščine na Primorskem.
Skrbi jo, ker francoščina izginja iz šol. »Marsikdo se ne zaveda, da je znanje angleščine premalo. Če želiš opravljati magisterij v Franciji, moraš znati francosko.« Prav tako je škoda, da na dvojezičnem območju vse manj mladih govori italijansko, poudarja: »Samo z italijanščino bodo lahko dobili službo v sosednji državi, ne z angleščino. Kljub umetni inteligenci te bo samo znanje jezikov lahko daleč pripeljalo.«
