Znanstveniki opuščajo iskanje popolnih Zemljinih dvojčkov v vesolju. Nova astrofizikalna dognanja namreč kažejo, da so najboljši kandidati za iskanje zunajzemeljskega življenja tako imenovani supernaseljivi planeti, ki bi lahko nudili celo boljše pogoje za razcvet in obstoj bioloških sistemov kot naš domači planet.
V središču pozornosti so planeti, poimenovani super-Zemlje, ki krožijo okoli zvezd tipa K. Te oranžne zvezde so manjše in hladnejše od našega rumenega sonca, vendar so ključnega pomena za stabilnost, saj gorijo precej počasneje. Posledično ostajajo nespremenjene več deset milijard let, kar omogoča življenju na njihovih planetih bistveno več časa za neprekinjen evolucijski razvoj v primerjavi s petmilijardnim preostalim ciklom našega Sonca, je te dni poročal The New York Times.
Nepričakovani rezultati
Astrobiologinja dr. Iva Vilović, ki deluje na Leibnizovem inštitutu za astrofiziko v nemškem Potsdamu, je v laboratorijskih poskusih potrdila to hipotezo, še poroča časnik. Njeni eksperimenti z rastlinami, specifično z vrtno krešo, izpostavljenimi simulirani svetlobi zvezd tipa K, so pokazali nepričakovane rezultate. Rastline so v teh pogojih rasle hitreje in močneje kot pod simulirano sončno svetlobo, kar dokazuje, da lahko ključni procesi fotosinteze brez težav potekajo tudi v drugačnih svetlobnih spektrih.
Paradigmo iskanja sta pred slabim desetletjem prva izzvala astrofizika René Heller z Inštituta Max Planck za raziskovanje osončja in John Armstrong z Državne univerze Weber. Opozorila sta na antropocentrično pristranskost znanstvene skupnosti. Zemlja morda sploh ni idealen arhetip, temveč zgolj zmerno primerna za bivanje. Dokaz za to je njena krhka lega. Če bi se naš planet nahajal dva odstotka bližje Soncu, bi vsi oceani izhlapeli, življenje, kot ga poznamo, pa ne bi nikoli nastalo.
Teoretični model
Teoretični model supernaseljivega planeta predvideva nebesno telo, ki je za približno 20 do 30 odstotkov večje od Zemlje in ima dvakrat večjo maso. Zaradi močnejše gravitacije bi se površinske značilnosti spremenile. Planeti bi bili bolj gladki, gore nižje, večino površja pa bi predstavljali obsežni oceani s plitvimi morji in neskončnimi tropskimi arhipelagi. Na Zemlji so prav takšna plitva obalna območja in koralni grebeni tisti habitati, ki se ponašajo z največjo biotsko raznovrstnostjo. Dodatna masa teh planetov bi prav tako ustvarila debelejšo, toplejšo atmosfero ter bistveno močnejše magnetno polje za obrambo pred smrtonosnim kozmičnim sevanjem.
Mednarodna prizadevanja za odkrivanje teh rajskih svetov prehaja v operativno fazo. Medtem ko so trenutni teleskopi osredotočeni predvsem na majhne rdeče zvezde (M-pritlikavke), ki s svojimi izbruhi uničujejo atmosfere bližnjih planetov, se obetajo nova orodja. Evropska vesoljska agencija za naslednje leto načrtuje izstrelitev vesoljskega teleskopa Plato, katerega primarna naloga bo detekcija teh potencialno supernaseljivih planetov.
Globinske analize kemične sestave atmosfer teh svetov pa bodo prepuščene prihodnjim generacijam instrumentov, vključno z nadgradnjami vesoljskega teleskopa James Webb, novim Ekstremno velikim teleskopom (ELT) v Čilu ter Nasinim Observatorijem za naseljive svetove, ki naj bi začel delovati čez kakšnih 15 let.
