Bližamo se deseti obletnici smrti Leonarda Cohena (1934–2016). Umrl je dobra dva tedna potem, ko je na današnji datum izdal svoj predzadnji oziroma štirinajsti studijski album z naslovom You want it darker. Posthumno je izšel tudi petnajsti, Thanks for the dance, ki ga je njegov sin Adam Cohen sestavil iz posnetkov, ki so ostali od snemanja albuma You want it darker. V času snemanja je Cohen štel dvainosemdeset let in je v živo prenehal nastopati tri leta prej oziroma decembra 2013, po zadnji šestnajstmesečni svetovni turneji, v okviru katere je konec julija 2013 nastopil tudi v ljubljanskih Stožicah (prvič je v Stožicah igral leta 2010).
Čeravno je smrt dokazan pospeševalec prodaje glasbe, ni veliko glasbenikov, ki se jim je z zadnjim albumom pred smrtjo uspelo prebiti na vrhove lestvic, pri čemer je smrt Nirvano, Johna Lennona in Janis Joplin pokosila razmeroma mlade oziroma je Cohen primerljiv bolj z Davidom Bowiejem, ki je album Blackstar januarja 2016 izdal dva dni pred smrtjo in je z njim prvič osvojil vrh lestvice albumov v ZDA. Cohenu to ni uspelo niti z zadnjim izdelkom. Na Billboardovi lestvici se je uvrstil na sedmo mesto, kar je druga najboljša uvrstitev po tretjem mestu albuma Old ideas iz leta 2012, je pa zato vrh zasedel v štirinajstih drugih državah, vključno z rodno Kanado.
Pesnik, ki je postal glasbenik
Kljub temu da diskografsko nikdar ni spadal med prvake, si je Cohen izboril status kultnega kantavtorja, ob bok Bobu Dylanu, ki je kot letnik 1941 od Kanadčana mlajši sedem let in se ga uvršča v bitniško generacijo, kar Cohen niti ni. Cohenov letnik 1934 je bil na primer Brian Epstein, torej človek, ki je bil menedžer The Beatles in med izvajalci sta njegova vrstnika Pat Boone, rokenrol pevec, ki je uspel s priredbami skladb Little Richarda, in Frankie Valli, pevec zasedbe Four Seasons, znane po skladbi Can't take my eyes off you. Celo Elvis Presley, Jerry Lee Lewis in Gene Vincent, pionirji rokenrola iz petdesetih let, so mlajši od Cohena.
Cohen v petdesetih letih, ko sta se bitniška in rokenrol glasba začeli razvijati, niti ni bil v glasbi, ampak izrazito in zgolj v literaturi. Preden je leta 1967 izdal svoj prvi glasbeni album, je bil v Kanadi uveljavljen pisatelj s štirimi pesniškimi zbirkami in dvema romanoma, in ko je švedska akademija leta 2016 Nobelovo nagrado za književnost podelila Bobu Dylanu, so se oglasili mnogi, ki so menili, da bi jo moral prejeti Cohen, ki je bil najbolj pesniški od vseh pop zvezdnikov. Med drugim se ga je oprijel izraz boter melanholije, kot tudi trgovec z obupom ali visoki svečenik patosa.
V času prvega vala rokenrola, torej med letoma 1951 in 1958, je Cohen, ki je izšel iz ortodoksne judovske družine priseljencev iz Evrope, študiral literaturo na montrealski univerzi oziroma pisal tako pesmi kot prozo. Prvo pesniško zbirko je objavil leta 1954, pri čemer ga je še posebno navdihoval Federico Garcia Lorca. Leta 1955 je diplomiral iz angleške književnosti in leto zatem objavil prvo samostojno pesniško zbirko z naslovom Primerjajmo mitologije. Oče je bil uspešen trgovec s konfekcijo in je umrl, ko je bilo Cohenu devet let, babica pa leta 1959, čemur je sledila oporoka, od katere je dobil denar, ki mu je omogočil, da se je brez eksistenčnih težav posvečal literaturi. Leta 1960 je za tedanjih 1500 dolarjev ali danes dobrih 15.000 evrov na grškem otoku Hidra kupil hišo, se preselil tja in pisal. Kanadčani so že leta 1965 posneli umetniški dokumentarec o osamljenem literatu z naslovom Dame in gospodje – gospod Leonard Cohen. Film je bil deležen nekaj festivalskih priznanj in Cohen je obveljal za najobetavnejšega kanadskega pesnika. Bil je slaven, preden je brenknil prvi akord na kitari, ki jo je resda začel igrati pri trinajstih, ko je bil deležen nekaj lekcij od flamenko kitarista, kar je vplivalo na njegovo poznejšo kompozicijo in na njegovo igranje kitare s prsti.
Pozna, a dolga kariera
Po prvih slavospevih naklade njegovih knjig niso sledile ugledu. Razočaran nad literaturo se je obrnil v glasbo in se zavoljo tega leta 1966 namenil v Nashville, kjer je kanil postati pisec besedil za country glasbenike, a je končal v New Yorku, kjer mu je uspelo pesmi predstaviti Judy Collins, tedaj že uveljavljeni mladi folk pevki. Med drugim ji je zapel tudi Suzanne, ki je postala nosilna skladba albuma In my life, z njo pa se je Judy Collins uvrstila na Billboardovo lestvico. Obenem se je tako začela avtorsko-pevska kariera Cohena, ki je leta 1967 posnel svojo inačico skladbe za malo ploščo in istega leta tudi preostale skladbe za debitantski album, na katerem je tudi So long, Marianne, posvečena Marianne Ihlen, Norvežanki, ki jo je spoznal v Grčiji in ki je bila dolgo njegova družabnica.
Do leta 1974 je izdal šest albumov in zaokrožil repertoar največjih uspešnic, ki so izšle na albumu The Best of Leonard Cohen, Greatest Hits, ki je bil prodan v več kot 1,7 milijona izvodov. Na njem so vse tiste skladbe, ki ga osnovno določajo: Sisters of mercy, Partisan, Bird on the wire, Famous blue raincoat, Who by fire. Kakor koli pozno je Cohen glasbeno kariero začel, jo je dolgo in uspešno vlekel vse do konca življenja. Znašel se je tudi v osemdesetih letih, ki so bila za marsikoga njegove sorte, z Bobom Dylanom na čelu, neuspešna in malodane usodna, medtem ko se je Cohen, ki se je na prvih ploščah akustičarsko puristično prepiral s producenti, naj mu ne delajo preobsežnega zvoka, sprijaznil s sintetizatorji in elektroniko ter ob ženskih spremljevalnih vokalih, ki so zaščitni znak njegove glasbe, postregel z obče sprejetimi napevi: Hallellujah, ki je dobila več kot tristo priredb, Dance me to the end of love, I'm your man, Everybody knows, In my secret life.
Cohen je bil človek, ki je s starostjo pridobival ugled, čeravno je vprašanje, kako bi se dandanes znašel v razmerju do dogajanja na Bližnjem vzhodu. Ko je oktobra 1973 v času jomkipurske izraelsko-arabske vojne šel na fronto pet izraelskim vojakom, kar je bilo neposreden povod za skladbo Who by fire, ni bil deležen resnejših kritik. Vse drugače je bilo že leta 2009, ko je po izraelski vojaški ofenzivi v Gazi napovedal in pred 50.000 ljudmi navkljub protestom izvedel stadionski koncert v Tel Avivu, je pa denar razdelil izraelsko-palestinskim mirovnim organizacijam. Že tedaj je ta gesta potešila komaj koga, danes pa bi pomenila še manj.
