Zijah Sokolović je eden redkih igralcev z območja nekdanje Jugoslavije, ki že skoraj pet desetletij dokazuje, da je gledališče način razmišljanja o svetu. Igral je v številnih filmih in gledaliških predstavah, njegova kultna monodrama Glumac … je glumac … je glumac pa je v skoraj petdesetih letih doživela skoraj 2000 uprizoritev in zaživela v 25 državah. Na letošnjem mednarodnem filmskem festivalu Cinehill v Gorskem kotarju je za svoje delo prejel nagrado 50 let, hkrati pa občinstvu predstavil tudi svojo zadnjo avtorsko predstavo Lijevo desno glumac in črno komedijo Paviljon režiserja Dina Mustafića, v kateri igra enega od osrednjih stanovalcev doma za ostarele, ki se po letih poniževanja skupaj z drugimi upre sistemu in sproži oborožen upor. Za Nedeljski dnevnik je spregovoril o svojih filmskih in gledaliških vlogah ter današnjem času, spomnil pa se je tudi legendarne TV-oddaje Nedeljni zabavnik, ki jo je spremljala vsa Jugoslavija.
Od leta 1983 ste svobodni umetnik, že leta 1984 pa ste začeli sodelovati v legendarni oddaji Nedeljni zabavnik, ki vam je prinesla še širšo prepoznavnost …
Ker je bila oddaja kolaž različnih vsebin – od matematike in biologije do fizike –, ni potrebovala izmišljenih likov. Informacije smo otrokom posredovali kot resnični ljudje. Prav ta neposrednost je bila njena največja vrednost. Zato se oddaje še danes spominjajo cele generacije. Takrat ni bilo mobilnih telefonov in družbenih omrežij. Ljudje niso vsak dan prejemali na stotine sporočil, oddaja pa je bila na sporedu enkrat tedensko in to je bilo nekaj posebnega. Moja današnja žena, ki je takrat živela v Ljubljani, mi je pripovedovala, da je Nedeljni zabavnik vedno gledala zavita v odejo. Pravi, da jo je oddaja pomirjala in ji dajala občutek topline. Nedeljni zabavnik mi je prinesel veliko prepoznavnost, predvsem pa me je naučil, kako iskreno komunicirati z ljudmi prek televizije. Takrat sem že ustvarjal svojo predstavo Glumac … je glumac … je glumac.
Kmalu bo minilo skoraj 50 let, odkar ste prvič uprizorili to predstavo. Je danes drugačna kot leta 1978?
Pravzaprav je ostala enaka. Že od leta 1969, ko sem postal igralec, sem se deset ali petnajst let spraševal, kdo sem in kaj pravzaprav pomeni biti igralec. Verjel sem, da lahko pravi igralec odigra katero koli vlogo. V Sarajevu so me nenehno tipizirali. Moral sem biti duhovit, hiter in nekoliko naiven – vedno isti klišejski lik Muja ali Sulja. Takšni stereotipi so mene in velik del moje generacije ustvarjalno dušili.
Ali je današnji igralec enak kot pred 50 leti?
Ne. Mislim, da se je na neki način prostituiral – pogosto ne po lastni krivdi, ampak zaradi okoliščin. Če nisi na facebooku, tiktoku ali na naslovnicah rumenih revij, je skoraj tako, kot da nisi igralec. Danes je celo zavrniti takšno medijsko izpostavljenost skoraj zločin. Seveda te lahko takšna prepoznavnost naredi slavnega, vendar mene slava nikoli ni zanimala. Ves čas sem razmišljal predvsem o tem, kaj pomeni moj poklic, to pa je vodilo do povsem drugačnega razumevanja gledališča.
Ali današnje občinstvo sploh še razume takšen gledališki jezik?
Gledališče nikoli ni obstajalo zato, da bi ga gledali vsi. Ni nekaj, kar bi morali ljudem vsiljevati. Seveda se je svet spremenil. Vsako obdobje prinese svoje okoliščine in svoje oblike življenja, ob tem pa se mi zdi, da je danes vse bolj ogrožena človeškost.
Nisem optimist, ne verjamem, da se bo svet spremenil. Postali smo ujeti v nekakšne paviljone. Mislim pa, da imam pravico, da stopim iz svojega paviljona, se malo sprehodim in se potem vrnem. To je zame igralstvo. Ne gre za to, da pobegnem iz sveta, ampak da za trenutek stopim iz svojega prostora in ga pogledam od zunaj.
Nekoč ste dejali, da bi radi s svojimi predstavami vplivali na ljudi, da bi morda na naslednjih volitvah glasovali drugače. Na kaj ste mislili?
Umetnost, s katero se ukvarjam, ni moja zasebna zadeva. Ne zanima me igranje vlog samo zaradi igranja. Skozi lik želim ljudem prenesti misel ali občutek. Ali bodo zaradi tega spremenili svoje življenje ali svoje odločitve, je njihova stvar.
Sami ste povedali, da se protestov ne udeležujete, ker menite, da lahko kot umetnik družbi prispevate na drugačen način. V Bosni in Hercegovini bodo kmalu splošne volitve. Kako danes gledate na razmere v državi?
Preden odgovorim, bom uporabil primer iz gledališča. Ko pripravljamo predstavo, moramo najprej razumeti njeno glavno idejo. Režiser določi, kako razume besedilo. Potem poskušam razumeti, zakaj lik nekaj počne, in najti način, kako to pokazati občinstvu. Podobno gledam tudi na družbo.
Če govorimo o prostoru, v katerem živimo, moramo najprej priznati, da gre za območje z velikimi naravnimi bogastvi. Dokler obstajajo takšna bogastva, bo vedno obstajal interes, da jih kdo pridobi. Če je oblast enotna in močna, je do teh bogastev težje priti. Če pa je družba razdeljena, je veliko lažje podkupiti posamezne ljudi ali skupine. Zato mislim, da bodo naslednje volitve ponovno zaznamovali nacionalizmi. Močno nacionalistično oblast je lažje izkoristiti za dostop do naravnih bogastev.
Ali menite, da so delitve med Bošnjaki, Hrvati in Srbi v BiH posledica tega?
Seveda obstajajo nacionalizem, verski fanatizem in druge delitve. Vendar menim, da se vse to pogosto zlorablja zaradi drugih interesov. Končni cilj so voda, gozdovi in druga naravna bogastva. Vedno mora obstajati neki višji interes.
Če bi lahko izbirali, v kakšnem filmu o današnji BiH bi želeli igrati?
Del moje osebnosti in vzgoje je občutek pripadnosti ljudem, iz katerih izhajam.
In to so?
Bošnjaki. Lahko rečemo tudi muslimani v verskem smislu. Mi v okolju, v katerem živimo, stvari dojemamo drugače. Manj burno. Nikoli se nismo vojskovali, nikoli nismo osvajali in tega preprosto nimamo v sebi. Zato se v odnosu do drugih narodov pogosto počutimo manjvredne. Ker nimamo tiste vrste sile, moči ali zla, kot ga oni izkazujejo do nas.
Ko pravite zlo, bi s tem lahko užalili Hrvate in Srbe?
Ne mislim tako. Če bi se kdo zaradi tega počutil prizadetega, potem ima sam s tem težavo. To je samo moje mnenje in tako sem ga povedal. To pa še ne pomeni, da sem s tem določil, kako svet deluje.
Mislim, da bi se moral vsak človek ukvarjati predvsem s svojim poklicem. Politiko pa prepustiti politikom. Ko bomo vsi pošteno opravljali svoje delo, bodo morali tudi politiki spremeniti način delovanja.
Toda kaj, če dobrih politikov ni?
Ne govorim o dobrih ali slabih politikih. Pravim le, da bi se morali ljudje prenehati ukvarjati s politiko kot načinom reševanja lastnih težav. Potem politiki ne bi več mogli vladati tako, kot vladajo danes. Ne bi več imeli volilcev, ki jih podpirajo zaradi osebnih koristi. Film Paviljon govori prav o tem. Pokaže, da imajo tudi ljudje, ki jih družba pogosto odpiše – na primer upokojenci – še vedno moč in dostojanstvo.
