Tako visokih cen zemeljskega plina v Evropi ni bilo od decembra 2022, ko se je stara celina reševala iz energetske krize po ruski invaziji na Ukrajino.
Trenutna cena je trikrat višja kot v enakem obdobju lani; 31. oktobra 2025 je znašala 31 evrov na megavatno uro in je bila stabilna vse do ameriško-izraelskega napada na Iran konec februarja. V prvih tednih vojne se je več kot podvojila, po sklenitvi dogovora o prekinitvi ognja v začetku aprila pa je padla.
Do konca junija se je cena znižala na okoli 40 evrov na megavatno uro, nakar se je po tem, ko so se pričakovanja o normalizaciji razmer v Perzijskem zalivu razblinila, začela vztrajno dvigati. Konec septembra in oktobra se je rast cen še pospešila, ko so bila ob začetku kurilne sezone v Evropi skladišča plina še vedno precej prazna.
Ob koncu oktobra so bila po podatkih Agencije EU za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) skladišča plina v Evropi zapolnjena 75-odstotno, kar je precej manj od cilja 90 odstotkov, ki ga je državam članicam zastavila evropska komisija. Cilj Bruslja je, da so ob koncu ogrevalne sezone konec marca ob običajnem poteku zime in brez dodatnih motenj v oskrbi še vedno 30-odstotno polna. To naj bi zagotavljalo zadostno rezervo v primeru nove krize z oskrbo.
Kriza, ki jo je povzročil napad na Iran
Evropa se z velikimi nihanji cen in motnjami v oskrbi zaradi geopolitičnega dogajanja spopada že skoraj sedem let. V začetku leta 2020 je epidemija koronavirusa s številnimi omejitvami gibanja in dela prinesla izjemno nizke cene. Odtlej pa so se cene v Evropi višale zaradi napetosti med Rusijo in Ukrajino. Konec februarja 2022 so prekinitve dobav iz Rusije prerasle v najhujšo energetsko krizo v zadnjih desetletjih. Cene so vrhunec dosegle avgusta 2022 pri več kot 300 evrih na megavatno uro.
Pred letom 2020 so bile približno desetletje cene plina, ki je takrat v Evropo večinoma prihajal po plinovodih iz Rusije, veliko bolj stabilne in v splošnem nižje, nekaj več kot 20 evrov na megavatno uro.
Trenutno povišane cene so povezane z razmerami na Bližnjem vzhodu. Po prekinitvi uvoza plina iz Rusije po plinovodih je Evropa močno povečala uvoz utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) s tankerji. Največ ga uvaža iz ZDA, povečuje pa se tudi uvoz iz Katarja.
V zadnjih letih je več konzorcijev evropskih naftnih podjetij s katarskim državnim plinskim podjetjem podpisalo dolgoročne pogodbe za dobavo LNG v skupni količini več kot 12 milijonov ton na leto. To bi predstavljalo povečanje za okoli 70 odstotkov glede na leto 2025 in dobro desetino vsega LNG, ki ga bo Evropa potrebovala v prihodnjih letih.
Katarski terminali za utekočinjanje plina in natovarjanje tankerjev so bili letos poleti neposredna tarča iranskih napadov, tako da bi bila dobava evropskim kupcem motena, tudi če bi bila Hormuška ožina normalno prehodna. Katar je v pogodbah s svojimi kupci uveljavil klavzulo o višji sili, kar pomeni, da lahko brez odškodnine odpove že dogovorjene dobave plina.
Najbolj je prizadeta Italija, kjer tretjina LNG prihaja iz Katarja. Predvidene dobave iz Katarja morajo zdaj evropske države nadomeščati z nakupi na trgu po borznih cenah, kjer konkurirajo s kupci v Aziji.
Kako kritična je situacija v skladiščih?
Pri poročilih o oskrbi Evrope s plinom je najpogostejša številka, ki jo navajajo mediji, delež zapolnjenosti skladišč. Ta je 28. oktobra dosegel 75 odstotkov, pri čemer so med državami znatne razlike. V Italiji so skladišča več kot 90-odstotno polna, podobno je v Franciji. V Nemčiji je zapolnjenost skladišč manj kot 62-odstotna, v Avstriji, kjer ima svoj plin shranjena tudi Slovenija, pa 68-odstotna.
Države EU so po evropski zakonodaji sicer dolžne med 1. oktobrom in 1. decembrom doseči 90-odstotno zapolnjenost, a ima ta ureditev precej olajševalnih okoliščin. Cilj lahko zgrešijo za 10 odstotnih točk, ob izpolnjevanju nekaterih pogojev pa še za nekoliko več.
A bolj kot birokratski postopki Bruslja so za oskrbo relevantni podatki o dejanski ponudbi in porabi plina na evropskem trgu. Poraba plina v Evropi je v zadnjih petih letih padla za dobro petino. Glavni razlog za to so bile visoke cene, zaradi katerih je industrija, ki potrebuje veliko zemeljskega plina, postala nekonkurenčna tekmecem na svetovnih trgih. Čeprav se je del tega zmanjšanja zgodil tudi zaradi učinkovitejše rabe plina, je za večji delež zmanjšanja odgovorno zapiranje obratov.
Tudi dejanske potrebe po shranjevanju plina čez leto za zagotavljanje povečanih potreb v kurilni sezoni so manjše. Sorazmerno s trenutno porabo plina v Evropi je količina plina v skladiščih približno enaka dolgoletnemu povprečju. V Evropi namreč kurilno sezono začnemo s količino plina, ki je enaka četrtini letne porabe. To dosegamo že zdaj, le da lahko zdaj to zagotovimo že s skladišči, ki so 75-odstotno polna.
Na kaj vse vpliva cena plina?
Cena plina ne vpliva le na cene ogrevanja, kjer so gospodinjstva sama kupci plina, ampak tudi na cene proizvodov, za katere je potreben plin.
Med temi je najpomembnejša elektrika. Njena cena je neposredno odvisna od cen plina v Evropi in ne od cen plina drugod po svetu, kjer so cene nižje.
Cene plina vplivajo na celotno raven cen elektrike. Razlog za to je način določanja cen elektrike na borzah elektrike na debelo, kjer jo kupujejo veliki industrijski porabniki in ponudniki elektrike gospodinjstvom. Ceno na teh borzah določi zadnji proizvajalec elektrike, ki mora obratovati, da proizvodnja elektrike pokrije vse potrebe.
Predvsem v zimskem času so v Evropi to elektrarne na plin. Pri nas sta to na primer Termoelektrarna toplarna Ljubljana in Plinska elektrarna Brestanica. Ti bosta začeli delovati zgolj, če bo cena dovolj visoka, da pokrije njune stroške, ki so vezani na ceno plina. Cena, ki jo potrebujeta za obratovanje, pa potem določa raven, po kateri so plačani vsi proizvajalci elektrike. Po tem mehanizmu ima cena plina nesorazmerno velik učinek na raven cen elektrike.
Manj so od cen plina odvisni proizvodi, ki jih je mogoče proizvajati v delih sveta, kjer je cena plina nižja. Trenutno je na primer cena plina v ZDA približno desetkrat nižja kot v Evropi.