Prepoznavna hotelska skupina Falkensteiner, ki ima hotele v Avstriji, Italiji, na Hrvaškem, v Črni gori in drugod, je na račune začela vključevati pavšalno napitnino deset evrov na sobo na noč. Po navedbah podjetja je sistem nastal na podlagi predlogov gostov, kritike, ki so se pojavile, pa v skupini težko razumejo. Gostje so o možnosti obveščeni že pred prihodom, nato ob prijavi in odhodu, znesek pa lahko kadar koli zavrnejo, zmanjšajo ali povečajo, pravijo pri Falkensteinerju. Zbrani denar poseben odbor za napitnine nato razdeli med zaposlene.
Predlog skupine je podprl Walter Veit, predsednik Avstrijskega združenja hotelirjev (ÖHV). Kot je pojasnil, tudi če napitnino zavrne 30 odstotkov gostov, zaposleni v povprečju še vedno prejmejo sedem evrov na sobo na noč. Prednost sistema vidi tudi v tem, da so do dodatnega prihodka upravičeni zaposleni, ki niso v neposrednem stiku z gosti, denimo kuhinjsko osebje.
»Preprost izračun kaže, kako dober je ta pristop: alternativa bi bila višja cena sobe,« je dejal Veit. Ob tem je opozoril na davčno razliko med napitnino in višjo ceno nočitve. »Tudi povprečnih sedem evrov ne bi bilo dovolj; nočitev bi bila 17 evrov dražja – ker bi država vzela več kot polovico tega,« je navedel.
Sindikat opozarja na pritisk na goste
S pristopom se medtem ne strinja Eva Eberhart, vodja turističnega sindikata Vida. »Gostje morajo imeti možnost, da se sami, brez pritiska, odločijo, ali bodo dali napitnino ali ne,« je poudarila. Po njenem mnenju dejstvo, da predlog sprejme sedem od desetih gostov, še ne pomeni nujno, da ga ti tudi podpirajo.
Eberhartova je opozorila, da številni gostje napitnino že tako in tako namenijo zaposlenim med bivanjem, denimo ob obrokih ali za gospodinjsko osebje. Skrbi jo tudi, da bi se nezadovoljstvo zaradi samodejno dodanega zneska lahko preneslo na zaposlene, ki odločitve o sistemu niso sprejeli.
Da bi morali biti takšni prispevki striktno prostovoljni, meni tudi Susanne Kraus-Winkler, predsednica oddelka za turizem pri Avstrijski gospodarski zbornici. Napitnina je po njenem mnenju primeren način za priznanje dobre storitve, vendar je ni mogoče vsiljevati. Sistem mora biti zato pregleden, možnost zavrnitve pa preprosta, sicer lahko postane vir nezadovoljstva gostov.
Odnos do napitnin deli tudi Američane
Napitnine, ki jih gostje na zaslonu izberejo ob plačilu, so v gostinstvu že razširjene, vendar lahko tudi tam ustvarjajo družbeni pritisk, saj se ljudje ob zavrnitvi predlaganega zneska lahko počutijo neprijetno.
V hotelski panogi je samodejno dodajanje napitnine na račun po oceni poznavalcev še vedno razmeroma neobičajna praksa. Koncept obveznega plačevanja napitnine pa izvira zlasti iz ZDA. Tam so številni zaposleni v gostinstvu plačani slabše od minimalne plače, saj je plačilo napitnine del kulture in se predvideva kot obvezen del stroška obiska gostinskih obratov.
Napitnina naj bi sicer motivirala k boljši in prijaznejši postrežbi, se pa tudi v ZDA odnos do napitnin spreminja. Zlasti se pojavljajo očitki, da osebje danes napitnino dojema kot samoumevno in je jezno, ko napitnine ne dobi. To pomeni, da postrežba zaradi možnosti napitnine pogosto ni nič boljša, je pa toliko večja jeza, ko se stranka odloči, da podpovprečne postrežbe ne bo nagradila z nadpovprečno napitnino. Pojav v ZDA imenujejo utrujenost od napitnin, uvajanje vse višjih odstotkov priporočenih napitnin pa označujejo za "tipflacijo" oziroma inflacijo cen, zakrito z uvajanjem večje napitnine.