V ruskem napadu s križarsko raketo v noči na sredo je bilo ubitih najmanj 22 ljudi, med njimi pet otrok. Trije od njih so bili stari komaj eno leto. Napad je bil del obsežnih ruskih zračnih napadov na ukrajinska mesta, zgodil pa se je ravno na rojstni dan ruskega predsednika Vladimirja Putina, kar je med prebivalci Prilukov še dodatno okrepilo jezo.
»Kot kristjanka nikomur ne bi smela želeti smrti,« je za The Kyiv Independent povedala 41-letnica, ki je želela ostati anonimna. »Toda želim, da občuti vsaj delček tega, kar občutijo naši ljudje, naši otroci. Želim, da to občutijo on in ljudje okoli njega. Naj občuti, kar doživljamo v naši državi.« 75-letni Volodimir Ivaščenko je bil bolj neposreden. »Upam, da bo kmalu umrl,« je izrazil svoj gnev do Putina.
Med ruševinami iščejo ostanke svojih domov
Medtem ko reševalci nadaljujejo iskanje, prebivalci skupaj s sorodniki in sosedi hodijo okoli poškodovanih stavb, prekrivajo razbita okna in poskušajo iz stanovanj rešiti, kar je še mogoče. Po dvorišču odmeva hrup bagrov, ki dvigujejo betonske plošče z območja, kjer so še pred nekaj urami stala stanovanja. Reševalci odstranjujejo ruševine, porušene stene, pohištvo in vse drugo, kar je ostalo od tamkajšnjega življenja.
Soseska se na prvi pogled ne razlikuje od številnih drugih stanovanjskih naselij v Ukrajini. Stavbe obdajajo dvorišča z otroškimi igrišči, ob ulicah so trgovine in manjši obrati. Čez cesto stoji Center za ustvarjalnost otrok in mladine, mestna ustanova, kjer so se generacije otrok učile peti in plesati ter pripravljale na šolo. Zdaj je vse prekrito s prahom.
Koliko mrtvih še?
Ivaščenko se je zbudil okoli šeste ure zjutraj. Pred eksplozijami je slišal brnenje. »Ženi sem rekel: 'Morda je samo močan veter,'« se spominja. Nato se je začelo. »Okna so odletela, vsa hiša se je zatresla. Zelo se je treslo,« je opisal več zaporednih eksplozij in oglušujoč zvok. Zdelo se mu je, kot da letalo leti tik nad streho. Nekaj ur pozneje so se mu roke in noge še vedno tresle.
»Tako mi je žal teh nedolžnih ljudi, še posebej majhnih otrok. Enoletnega otroka. Mlade matere, ki je imela pred seboj vse življenje,« je dejal. »To je 21. stoletje. Ali res nihče ne more ustaviti tega klovna oziroma kakor koli ga že imenujemo? Koliko mrtvih mora še biti? Koliko uničenja je še potrebnega?«
»Naj občuti, kar doživlja vsak otrok v naši državi«
Olga pravi, da pogleda na uničeno stavbo ne more ločiti od spominov na otroke, ki so se nekoč igrali na dvoriščih. »Na našem dvorišču je res veliko otrok,« je dejala. Njena družina je v času napada spala. Otroci so bili v eni sobi, ona v drugi, mož pa v dnevni sobi. Po prvi eksploziji so vsi stekli na hodnik in se skrili med dve steni. Sledila je druga eksplozija, nekaj minut pozneje pa še tretja.
Ko so prišli iz skrivališča, so videli, da je bila sosednja stavba delno porušena. V njej se je njen sedemletni sin pogosto igral z drugimi otroki. Udarni val je razbil vsa njihova okna, obrnjena proti dvorišču. Njen mož je bil v dnevni sobi, ko so balkonska vrata odletela proti njemu, vendar ni bil huje poškodovan. »Vse je mogoče popraviti,« pravi Olga o materialni škodi. »Toda življenj ljudi, ki so tam živeli, ne morete vrniti.«
»Zakaj bi kdo bombardiral navadne ljudi?«
Tetjana Pinčuk, stara 69 let, v tej soseski živi že od leta 1974. Zgodaj zjutraj je peljala psa na sprehod, nato pa se je vrnila domov, da bi si odpočila. Takrat so se začele eksplozije. »Bilo je več detonacij. Ena za drugo,« je povedala. V njenem stanovanju so popokala vsa okna. Poškodovana so bila tudi notranja vrata. Tetjana je ostala nepoškodovana, njen pes pa je bil še več ur pozneje prestrašen.
Ko opazuje posledice napada, si znova in znova postavlja isto vprašanje: »Ne morem razumeti, zakaj bi kdo bombardiral navadne ljudi. Zakaj?«
Udarec, kakršnega ne pomnijo
Pravi, da njen del mesta ni bil napaden prvič, vendar noben dosedanji napad ni bil tako hud. Ko so jo vprašali, kaj želi Putinu za rojstni dan, ni oklevala: »Želim, da umre vsa njegova družina.«
Pojasnila je, da je na začetku vojne nasprotovala napadom na cilje znotraj Rusije, saj je menila, da navadni ljudje ne bi smeli odgovarjati za poteze svoje vlade. »Mislila sem, da je treba napadati samo vojaške cilje, ker mi je bilo žal navadnih ljudi. Zdaj mi jih ni več žal.«
Priluki so, tako kot številna druga ukrajinska mesta, postali zatočišče za družine, ki so morale zapustiti območja ob frontni črti. Pinčuk pravi, da so nekateri otroci, ki so se igrali v prizadeti soseski, pred vojno enkrat že bežali. »Tukaj nisem rojena, vendar je to moje mesto. Zato me to tako boli,« je dodala.
