V Nagoji je bila edina afganistanska kolesarka, zato je morala za svoje kolo skrbeti sama. »Prišla sem z enim človekom iz zveze, ki je samo vozil avto. Kolo sem popravljala sama. Bila sem sama svoj mehanik,« je po cestni dirki povedala 23-letna Fariba Hašimi. Kolo je tudi sama prala, ko je potrebovala dodatno pomoč, pa ji je priskočila na pomoč japonska reprezentanca.
Dva dneva prej je bila Hašimijeva sedma v kronometru, nato pa je v cestni dirki osvojila srebro in s tem prvo afganistansko kolajno na teh azijskih igrah. Postala je tudi prva Afganistanka s kolajno na azijskih igrah po letu 2002. »Ta srebrna kolajna lahko pokaže veliko odpornosti afganistanskih žensk,« je dodala po največjem uspehu kariere.
Toda do Nagoje je prevozila precej daljšo pot kot večina tekmic. Njena kolesarska zgodba sega v leto 2017, ko si je v Farjabu za prvo dirko morala izposoditi kolo.
Prvo kolo, prva zmaga
Fariba in njena tri leta starejša sestra Julduz sta v domači provinci Farjab opazili oglas za lokalno kolesarsko dirko. O kolesarjenju sta sanjali, vendar nobena od njiju še ni znala voziti kolesa in kolesa tudi nista imeli. Izposodili sta si ga pri sosedu in imeli le nekaj ur, da se naučita osnov. Nato sta se prijavili na dirko, svojo identiteto pa zakrili z oblačili, maskami in lažnimi imeni. Fariba je zmagala, Julduz je bila druga.
»Ko sem prvič sedla na kolo, sem se počutila kot ptica, ki lahko leti,« se je Fariba pozneje spominjala svojih začetkov.
Prva zmaga je sestri spodbudila k temu, da sta nadaljevali, vendar sta morali kolesariti na skrivaj. Doma sprva niso podpirali njune odločitve in družina ju je prosila, naj nehata. Pozneje se je odnos spremenil. Oče ju je celo vozil v Kabul, ko sta se želeli vključiti v reprezentanco. Prav on je dobro razumel, kaj lahko pomeni njuna odločitev. »Želiš voziti? Meni je prav, vendar me je strah, da te bodo ubili,« ji je nekoč rekel. Fariba je njegov strah razumela, vendar je vedela tudi, kaj ji kolesarjenje pomeni: »V Afganistanu takšna svoboda ne obstaja.«
Sestri sta zato trenirali skrivaj. Fariba se je na treninge odpravljala oblečena kot moški, uporabljala več mask in poskušala skriti obraz. Na cesti so ju žalili in obmetavali s kamenjem in steklenicami, nekoč pa je voznik rikše namerno trčil v Julduz in ji zlomil zapestje. »Preživljali sva zelo težke čase, vendar ne pravim, da so moji ljudje slabi. Imamo čudovito državo, vendar je miselnost drugačna,« je pozneje povedala Fariba.
Kolesarjenje je kljub vsemu postajalo njena pot iz domače province. Leta 2020 sta bili sestri povabljeni v afganistansko žensko reprezentanco. Leto pozneje se je njuno življenje ob vrnitvi talibanov na oblast spremenilo.
Iz Afganistana v svet
Leta 2021 sta Fariba in Julduz s še petimi afganistanskimi kolesarkami zapustili državo. Pri evakuaciji jim je pomagala nekdanja italijanska svetovna prvakinja Alessandra Cappellotto. »Prosili so za pomoč. Njihovo življenje je bilo v nevarnosti. Zato je bilo naravno, da jim pomagamo,« je pozneje pojasnila.
Cappellottova je nato stopila v stik z različnimi organizacijami, med njimi z italijanskim zunanjim ministrstvom in Združenimi narodi, ter pomagala skupini priti na letalo, ki ga je organizirala italijanska vlada. Sestri sta z drugimi kolesarkami in njihovimi družinami dva dneva poskušali priti do letališča v Kabulu in ga zapustili le nekaj minut pred bombnim napadom pri Abbey Gate. Fariba je prihod v Italijo pozneje opisala preprosto: »Vse je bilo novo. Ljudje, okolje in svoboda.«
V pokrajini Vicenza sta sestri Hašimi dobili možnost nadaljevati kolesarsko kariero. Vključili sta se v italijansko ekipo Valcar-Travel & Service, z njo trenirali in nastopali na evropskih dirkah. Leto pozneje sta postali prvi afganistanski kolesarki v ženski svetovni seriji.
Leta 2022 je Fariba nastopila na afganistanskem državnem prvenstvu v Švici. V Aiglu je v zaključku premagala Julduz in postala državna prvakinja. »Nisem mislila, da bom zmagala, mislila sem, da bo zmagala moja sestra,« je dejala po dirki.
Leta 2024 je skupaj z Julduz nastopila na olimpijskih igrah v Parizu. Na svoji prvi olimpijski cestni dirki je bila 75., septembra istega leta pa je na peti etapi Toura de l'Ardèche zmagala po samostojnem napadu in postala prva Afganistanka z zmago na dirki UCI.
Drugačna kot pred devetimi leti
Fariba se v Afganistan še vedno ne more vrniti. Njena športna pot pa je danes precej drugačna kot pred devetimi leti, ko je v Farjabu skrivaj trenirala in se za vožnjo s kolesom oblačila kot moški. Danes je profesionalna kolesarka, ki nastopa na največjih mednarodnih tekmovanjih.
Kljub temu ostaja povezana z ženskami, ki v Afganistanu ne morejo kolesariti. »Ne želim, da bi naslednja generacija jokala, ker si želi svobode. Ne želim, da bi naslednja generacija morala zapustiti državo,« je dejala. Njena želja je, da bi se nekoč vrnila v Afganistan in tam kolesarila z drugimi ženskami.