Cestna dirka članov na evropskem prvenstvu v Sloveniji je bila pravi spektakel. Ob organizaciji prvenstva se je Slovenija nadejala, da bo po koncu dirke tudi slovensko rajanje. Padec na Vuelti je odnesel nastop prvega favorita tekmovanja Tadeja Pogačarja, veliki ljubljenec slovenskih src Primož Roglič pa ni imel pravih nog, da bi se vmešal v boj za zlato. O tem sta med seboj na koncu odločala Belgijec Remco Evenepoel in Italijan Giulio Ciccone. Odvila se je prava drama, fotofiniš pa je odločil v korist Belgijca, ki je bil po odpovedi Pogija tudi prvi favorit za laskavi naslov. Šestindvajsetletnik je bil navdušen nad dirkanjem v deželi svojega največjega konkurenta.
O dirki na evropskem prvenstvu.
Čudovita dirka. Užival sem ves dan. Bilo je odlično vreme in izjemno vzdušje ob progi. Da mi je na koncu uspelo zmagati in dopolniti zbirko naslovov v deželi verjetno najboljšega kolesarja našega časa, pa je nekaj neverjetnega. Ta podatek zmagi daje še dodatno težo.
O tem, da ima zdaj popolno zbirko osmih različnih majic za naslov prvaka, saj je v karieri postal olimpijski, svetovni, evropski in belgijski prvak v kronometru, prav tako je bil olimpijski, svetovni ter belgijski prvak v cestni vožnji, zdaj pa je osvojil še zadnji manjkajoči naslov.
Zelo sem zadovoljen z zbirko vseh majic, kaj drugega težko povem. To je bil cilj že lani, a sem vedel, da bo nova priložnost tudi letos, in zelo sem vesel, da mi je uspelo dopolniti zbirko. Gre za izjemen dosežek, predvsem pri mojih komaj 26 letih, saj pred seboj imam še kar nekaj let kariere.
O padcu med dirko.
Šlo je za mojo napako. Načrt je bil, da napadem točno na tem odseku proge v danem trenutku. Bil sem morda celo malce preveč motiviran in prehitro prišel v ovinek. Ne vem točno, kaj se je zgodilo, morda sem prezgodaj pritisnil na pedala. Imel sem srečo, da sta bila v skupini še dva moja sotekmovalca, ki sta me pripeljala nazaj v skupino in pripravila teren za nov napad na spustu.
O nastopu Belgije na prvenstvu.
Kot ekipa moramo biti zelo zadovoljni s tem, kako smo dirkali. Naredili smo vse točno tako, kot smo načrtovali pred dirko. Sam sem imel na srečo tudi zelo dober dan in mi je uspelo dokončati izjemno delo celotne ekipe. Že zjutraj na avtobusu smo se zavedali, da bomo morali kontrolirati dirko in biti veliko v ospredju, zato sem predvajal zelo energično glasbo in fantom dejal, da jo potrebujejo za motivacijo. Vsi, od prvega do zadnjega, so opravili izjemno delo. To je zmaga celotne ekipe in izjemno je videti ekipo, ki tako dela zate.
O izjemno tesnem zaključku in ciljnem sprintu z Giuliem Cicconejem.
Od zadnjega ovinka na trasi je bila še kar dolga ravnina do cilja. Mislim, da 250 ali 260 metrov. Giulio je začel izjemno hiter sprint. Čeprav sem šel tudi sam na polno v njegovem zavetrju, se mu nisem mogel približati. Šele v zadnjih sto metrih sem prišel bližje in nato mi je nekako uspelo. Mislim, da sva pokazala zelo dober sprint po tako naporni dirki. Sicer pa mislim, da sem v celotnem dnevu naredil le eno napako, in to je ta zadnji ovinek na dirki. Odpeljal sem ga zelo slabo. Ne vem, zakaj, a v glavo mi je prišel tudi padec med dirko in tokrat sem zaviral preveč. Giulio je imel veliko več hitrosti, zato si je priboril nekaj prednosti. Imel sem srečo, da se mi je uspelo vrniti in zmagati z res majhno razliko. Veliko sprintov se konča s takšno ali še manjšo razliko in na koncu šteje le zmaga.
O občutkih po tem, ko je prvič v karieri zmagal po fotofinišu.
Občutki, ko čakaš na potrdilo o končni uvrstitvi, so neverjetni. Veliko stvari se ti podi po glavi in na koncu je bila tam kamera, ki me je snemala. Posnetek, ki bo zagotovo postal zelo gledan na družbenih omrežjih, dodobra razkriva vse emocije, ki sem jih doživel po zmagi. Sicer pa sem sprva razmišljal o tem, da ne bom menda znova izgubil proti Italijanu. Nič nimam proti Italijanom, a leta 2021 sem izgubil sprint na evropskem prvenstvu proti Sonnyju Colbrelliju. Ni bilo sicer tako izenačeno kot tokrat, a zelo podobna situacija, zato sem jo na cilju ponovno podoživljal. Najprej sem bil razočaran nad svojim zelo slabim zadnjim ovinkom, ko je napovedovalec moje ime razglasil za zmagovalca, pa je bil to eden najbolj navdihujočih trenutkov moje kariere. Predvsem zato, ker, kot smo omenili že prej, sem si zares želel osvojiti zadnjo manjkajočo zmagovalno majico. In tudi zato, ker sem prejšnji teden doživel veliko razočaranje na svetovnem prvenstvu. Zato sem bil še posebno motiviran, da sem dokazal, da sem v odlični formi. Če bi bil drugi, bi bil sam pri sebi zelo razočaran, a zdaj sem vesel, saj lahko slavim zmago.
O tem, ali se zdaj počuti kot pravi sprinter.
Ne, vsekakor nisem sprinter. Šlo je le za sprint dveh kolesarjev, ki blestita na vzponih, ne more pa se to primerjati s sprintom, ki ga zmorejo najhitrejši kolesarji v karavani. Verjetno se Tim Merlier in Jasper Philipsen ter drugi najboljši v tej prvini smejijo nam, ko mi pokažemo svoj sprint, ki zagotovo ni enak.
O tem, kdaj je začutil, da ima noge za zmago.
V drugem krogu, ko je reprezentanca Italije navila res močan tempo na Možjanci. Takrat sem začutil, da imam dobre noge. Hitrost in moč sta bili pravi, veliko boljši kot na svetovnem prvenstvu. Res je, da je bila dirka precej krajša in tudi vzpon je bil drugačen, a če sem iskren, smo tukaj šli hitreje in še bolj pritiskali na pedala. Ko po prvih krogih nisem čutil prave utrujenosti, sem bil s tem zelo zadovoljen. Sedem fantov se je v celoti žrtvovalo zame in vesel sem, da sem jim z zmago lahko nekaj povrnil, in tudi Belgiji na splošno. Vem, kako so bili vsi razočarani zadnji teden, in upam, da sem jim tokrat povrnil nekaj veselja in jih ponovno naredil ponosne Belgijce.
O zadnjih kilometrih pred sprintom.
Natanko sem se zavedal situacije po koncu zadnjega vzpona. Z Giuliem sva imela okoli 40 sekund prednosti pred osamljenim Christianom Scaronijem v ozadju. Zavedal sem se, da Ciccone ne bo pomagal z narekovanjem ritma, saj mu ni bilo treba, ker je bil za nama njegov rojak. Še naprej sem nadaljeval z določeno hitrostjo, za katero sem vedel, da bo dovolj visoka, da naju bo težko ujeti. Načrt je bil, da grem prvi v zadnji zavoj, in ko mi je to uspelo, sem bil kar malce presenečen. Pričakoval sem, da me bo Giulio poskušal prehiteti že pred njim, a očitno sem se motil in je načrtoval, da me bo prehitel iz zavetrja. Kot sem že rekel, je bil moj ovinek zares zanič, a sem na srečo na ciljni črti popravil situacijo. Če si bom kdaj ponovno ogledal dirko, bom ta zadnji ovinek zagotovo preskočil in takoj šel na ciljno črto, me je kar malce sram.