Slovenska izbrana vrsta se vrača v Ljudski vrt, kjer so nastale nekatere najlepše oziroma najbolj nepozabne reprezentančne zgodbe. Ko je Ljudski postal rajski vrt. Kot prva seveda pride na misel povratna tekma dodatnih kvalifikacij za SP 2010 in zlata oziroma mundiala vredni zadetek Zlatka Dedića. Večer, ki ima posebno mesto v analih slovenskega športa. »Šampioni, šampioni!« se je v mariborsko noč drl takratni predsednik države Danilo Türk.
Malce starejši ljubitelji nogometa se bodo bržkone spomnili tudi nekega septembrskega večera leta 1994 in remija s takrat aktualnimi svetovnimi podprvaki Italijani v kvalifikacijah za EP 1996. Remi, ki bi moral biti zmaga. Delilci pravice so namreč spregledali očiten zadetek Darka Milaniča, glavnega sodnika, Nemca Bernda Heynemanna, pa so nekateri slovenski mediji, ne zadnjič, preimenovali v Schweinemanna.
Skupno je Ljudski vrt gostil 24 reprezentančnih tekem, nazadnje pa je slovenska himna v Ljudskem vrtu zadonela oktobra 2021, ko je v okviru kvalifikacij za mundial v Katarju v mariborskem nogometnem hramu vnovič gostovala Rusija. V nasprotju z zgoraj omenjeno tista tekma slovenskim ljubiteljem športa ni ostala ravno v najlepšem spominu, Rusija je namreč zmagala z 2:1 in Sloveniji s tem dokončno zaprla vrata na SP.
Kako lepo te je znova videti
Reprezentanca se je potem »preselila« v Ljubljano, zdaj pa se bo za vsaj eno tekmo oziroma en večer vrnila v štajersko prestolnico. Vzrok za vrnitev je seveda s*anje travnate površine v Stožicah. Namesto tiste zvezdice po želji vstavite t ali r.
Zanimanje za petkov obračun je precejšnje, v sredo okoli poldneva je bilo na voljo le še prgišče vstopnic. A vseeno si ne bodo vsi zapeli tiste ponarodele viže Novih fosilov Kako lepo te je znova videti. Niso bili namreč vsi navdušeni nad vrnitvijo v Ljudski vrt.
Viole, ki podobno kot večina navijaških skupin zaradi po njihovem mnenju ignorantskega odnosa do ultrasov z nogometno zvezo niso ravno na isti valovni dolžini, so jasno in glasno izrazile svoje mnenje. Na nedavnem večnem derbiju z Olimpijo so na južni tribuni, kjer imajo svoj domicil, med drugim razgrnile transparent z napisom: »NZS, izbira je vaša. Zaprite jug ali pa odprite mošnjiček!« Njihovemu sporočilu so v duhu reka »Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj« na neki način pritrdili tudi njihovi sicer največji rivali, Green Dragonsi. Kaj se skriva za omenjeno grožnjo, ne vemo, vsekakor pa se vsi pravi ljubitelji nogometa nadejajo, da bo izzvenela v prazno.
»Kot selektor ne morem vplivati na te stvari. Verjamem pa, da ne bo prišlo do zapletov. Pravi navijači bodo prišli spodbujat reprezentanco, da naredimo pozitivno zgodbo po dolgem času tudi v Mariboru,« je že ob predstavitvi seznama za novembrski tekmi žogo umirjal selektor Boštjan Cesar, ki je svojo samostojno trenersko pot začel prav pod Kalvarijo.
Vipotnik komaj čakal
Med tistimi, ki se najbolj veselijo vrnitve reprezentance v mariborski nogometni hram, je zagotovo še en stari znanec tamkajšnje publike, Žan Vipotnik. Danes 24-letni napadalec si je nogometno ime ustvaril prav pod Kalvarijo. »Iskreno povedano, komaj sem čakal, da bomo z reprezentanco zaigrali v Ljudskem vrtu. Sam tam v reprezentančnem dresu še nisem igral, sem pa bil na tekmi proti Rusiji, ko je bilo vzdušje zelo dobro. Vemo, kako strastni so mariborski navijači, zato pričakujem poln stadion in odlično podporo s tribun. Upam, da bomo vse skupaj nadgradili še z dobrim rezultatom,« pravi nekdanji član vijoličastih, ki mu sicer podobno kot Jaki Bijolu v letošnji sezoni na Otoku ne gre vse po načrtih. Če je bil v lanski sezoni najboljši strelec in eden najboljših igralcev angleške druge lige, mu trener Swanseja minutažo v letošnji odmerja po kapljicah. Število zadetkov pa je temu primerno, do zdaj je zabil le tri. »Situacija je čudna, tega nisem pričakoval. Ampak v nogometu se lahko hitro vse spremeni, to sem zdaj občutil na lastni koži,« še dodaja Vipotnik.
In če je na klubskem področju preživljal že lepše čase, pa so mu jeseni nastopi v dresu z državnim grbom prinesli kar precej razlogov za zadovoljstvo. Na oktobrski tekmi s Švicarji se je vpisal med strelce, ta napadalec, ki se sem in tja prelevi v rokoborca, pa je imel prste vmes tudi pri obeh zadetkih v obračunu s Škotsko nekaj dni kasneje. »Mislim, da nas tudi Švicarji zdaj gledajo nekoliko drugače. Za nami so štiri dobre tekme, na katerih smo pokazali, da smo organizirana ekipa s svojimi prednostmi.«