Boštjan Cesar je bil kot selektor sprejet s precej skepse. Ne ravno posrečena epizoda na klopi Maribora mu pri tem ni pomagala, število nejevernih Tomažev pa se je še povečalo po neprepričljivem začetku v vlogi selektorja.
Še na začetku septembrsko-oktobrskega ciklusa se je zdelo, da slovenska izbrana vrsta cepeta na mestu. Proti Škotski je na koncu sicer izvlekla remi, a poudarek je bil na besedi izvlekla. Po obetavnem začetku smo v drugem polčasu spremljali igro na en gol. Škotska je bila pri tem videti kot Anglija, Jan Oblak pa je branil mogoče in nemogoče, da je slovensko mrežo ohranil nedotaknjeno.
A skriti za skrb vzbujajočo podobo so nastajali temelji za nekaj večjega, krivulja se je namreč počasi, toda zanesljivo zasukala navzgor. V Švici so umrli pokončno, najboljše pa so Slovenci prihranili za konec ciklusa in še en obračun s Škotsko. Tokrat so bile vloge zamenjane, tokrat je bila Slovenija videti kot ena (naj)močnejših evropskih reprezentanc, Škoti pa so sredi nogometne katedrale Hampden Park na trenutke delovali povsem izgubljeno.
Kakšno razliko naredi deset dni
Kakšno razliko naredi deset dni. Ne le rezultat in prva zmaga na tleh Velike Britanije sploh, navdušujoč je bil tudi ali predvsem način. Način, ki je dvignil apetite ter poskrbel, da smo iz reprezentančne apatije v vsega nekaj dnevih prišli na prag evforije.
Ni jih bilo malo, ki so takrat obžalovali, da bo na novo tekmo treba počakati dober mesec dni.
Osnovna želja je v Ljudskem vrtu ponoviti predstavo s Hampden Parka, kar pa je seveda lažje reči kot storiti. »Stremim k temu, da smo vedno boljši. Tudi na sestanku z igralci sem rekel, da je težko priti na raven, na kateri smo bili proti Škotski, še težje pa je tam obstati. Fantje dobro vadijo, vsaka tekma je drugačna, ampak upam, da bomo ponovili igro v napadu s tekme s Škotsko in da bodo fantje odigrali tako, kot si želimo,« je na četrtkovi novinarski konferenci, še preden se je izbrana vrsta odpravila proti štajerski prestolnici, dejal Cesar.
Besedam pritrjuje tudi kapetan Jan Oblak. Tudi zanj je bila to ena (naj)boljših tekem v dresu z državnim grbom, pa jih ni odigral ravno malo. »To mora biti smernica za naprej. Pokazali smo, da se da. Vedno pa ne bo takega dne, nekaj je odvisno tudi od tekmeca, toda v Glasgowu smo res odigrali eno najboljših tekem, odkar sem v reprezentanci. Moramo se držati teh principov in poskusiti igrati na takšen način,« pravi novopečeni očka, ki bo nocoj že 89. branil mrežo izbrane vrste.
Cesar: Pričakujem poln stadion, ki bo naš 12. igralec
Trenutek za vrnitev v Ljudski vrt, kjer so nastale nekatere najlepše reprezentančne zgodbe, bi težko bil boljši. Stadion je razprodan, kar napoveduje sijajno vzdušje. Kljub tisti grožnji Viol. »Maribor je nogometno mesto. Tudi v Mariboru si želijo, da bi Slovenija igrala v Ljudskem vrtu. Pričakujem poln stadion, ki bo naš 12. igralec. Verjamem, da bo občinstvo izjemno in da bo dvigalo igralce vseh 90 minut ter da se bomo na koncu skupaj veselili,« pravi selektor, ki je pred dvema letoma reprezentanco, pri kateri je bil takrat pomočnik Matjaža Keka, zapustil prav zaradi ponudbe Maribora.
V vlogi selektorja se je vrnil januarja, tudi deset mesecev kasneje pa še vedno čaka, da bo lahko na igrišče poslal trenutno prvega zvezdnika slovenskega nogometa Benjamina Šeška. Morda mu pred dvobojem s Švicarji še več preglavic povzroča obrambna vrsta, nocojšnji obračun bosta izpustila porumenela Erik Janža in David Zec, zdravstvene težave pa ima David Brekalo.
Odgovor na to, za koga bo petek, trinajstega, (ne)srečen, bomo dobili okoli pol enajste zvečer. Če se bo krivulja še naprej dvigovala, bi lahko v Ljudskem vrtu padla tudi Švica. Reprezentanca, ki vse glasneje trka na vrata evropske ter s tem svetovne elite in ki po kakovosti ter zadnjih dosežkih sodi v ligo A.
Slovenci bi si z zmago že zagotovili najmanj drugo mesto v skupini in s tem nastop v dodatnih kvalifikacijah za napredovanje v elitno ligo A, kjer še niso igrali. Tudi v primeru zmage pa bi prvo mesto, ki neposredno vodi med elito, realno ostalo težko dosegljivo. Švicarji bi imeli usodo še vedno v svojih rokah.