Z rednim profesorjem kulturologije Petrom Stankovićem smo se pogovarjali o tem, kako na videz banalni elementi, kot sta prehrana in glasba, lahko razkrivajo globoke kulturne napetosti med tradicionalistično in sodobno Slovenijo.
Začeli smo takole: vsaka nacionalna identiteta je polna napetosti in slovenska pri tem ni nobena izjema. Čeprav o identitetah pogosto razmišljamo kot o stabilnih kategorijah, se v Sloveniji produktivne razlike, kot se je izrazil naš sogovornik, najlepše kažejo prav tam, kjer bi jih najmanj pričakovali – na krožniku in v slušalkah. Peter Stanković, redni profesor kulturologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, je med drugim poudaril, da lahko že na ravni vsakdanjih praks opazujemo, da v resnici obstaja več različnih Slovenij.
Famozni burek
»Bi začel kar pri bureku,« je dejal in se nasmehnil. Da, pri bureku. »Ta je izjemno pomemben del slovenskega kulturnega in prehranjevalnega registra,« pojasnjuje Stanković. Ne gre samo za obrok, temveč za močan simbol, okoli katerega se vzpostavlja pomembna družbena ločnica. Na eni strani je tradicionalistična demografija, ki živi v prepričanju, da je Slovenija boljša od Balkana. Za ta del prebivalstva je burek manjvredna hrana, osebna identifikacija pa se gradi prav na zavračanju tistega, kar burek predstavlja.
Na drugi strani pa stoji predvsem kozmopolitska in progresivna javnost, za katero je to že desetletja priljubljena mestna hrana. V mestih, kot so Ljubljana, Maribor, Celje, lahko postane burek simbol kulturne odprtosti. »To, da ga ješ, je pri nas izjava o viziji slovenstva, ki ni zavrta, ampak razume, da nas vplivi drugih kultur lahko obogatijo,« dodaja sogovornik.
Toda stvari, kot je to običajno, niso nikoli povsem črno-bele. Stanković duhovito opozori na paradoks čevapčičev: jed, ki nedvomno izvira iz drugih nekdanjih jugoslovanskih republik, se je v Sloveniji popolnoma udomačila, naturalizirala. Celo na podeželskih veselicah z narodnozabavno glasbo in narodnimi nošami se na meniju ne ponujajo mesni svaljki, temveč – čevapčiči, kar navsezadnje kaže na to, da je vpliv juga globoko in neizogibno prisoten v našem vsakdanu.
Prelivanje v glasbo
Ta ista kulturna razcepljenost se po njegovih besedah preliva tudi v glasbo. V devetdesetih letih so za del izobražene mladine popularni balkan žuri predstavljali izraz odprtosti in upora. Danes pa se dinamika nekoliko premika k sodobnim žanrom, kot je trap, ki prinaša nove zgodbe.
Peter Stanković opaža tudi razvoj specifičnih subkultur, ki izvirajo iz druge ali tretje generacije priseljencev, demografskega dela, ki so ga slovenske tovarne in rudniki aktivno novačili v prejšnjih desetletjih. V slovenskem kontekstu ta glasba delno prevzema vlogo, ki jo ima v ZDA hiphop kot glasba marginaliziranih manjšin. »Na nekak način so 'čefurji' naš najbližji približek temnopolte populacije v ameriškem hiphopu,« se je izrazil med razmišljanjem.
Prav ta ulična kredibilnost, ki izhaja iz priseljenskega in delavskega okolja, močno privlači mladino na splošno, tudi iz drugih sosesk. Glasba iz teh okolij nosi višjo stopnjo avtentičnosti, ki si je privilegirana mladina sama ne more preprosto nadeti.
Stičišče kultur
Zastavlja se nam vprašanje, ali je nacionalistični projekt popolne kulturne ločitve od Balkana, ki je bil izrazit v devetdesetih letih, torej neuspešno končan. Stanković je pri ocenah previden. Čeprav je ta projekt uspešen v bolj konservativnem okolju, kjer je distanca do juga še vedno visoka, je slika (predvsem) v urbanih središčih drugačna.
»Imamo pa vedno ta tipični slovenski sindrom, da iz vsakega grmovja še po stotih letih skačejo partizani in domobranci,« slikovito zaključi profesor.
Vendar pa prisotnost široke in kritične populacije, ki se ne podpisuje pod etnocentrične nacionalistične vrednote, vzbuja optimizem. Slovenija ostaja dinamično stičišče kultur, kjer se prihodnost ne kaže samo skozi politiko, temveč tudi skozi tisto, kar mladi poslušajo in jedo na ulici.
