»Hej, zdaj boš pa videl vraga!« sem včeraj zasikal komarju, ki je ravnokar pristal na moji roki.
Rekel ni nič, za zdaj še nisva tako daleč, ampak temeljito sem se poškropil s sprejem. Na ovoju je pisalo, da odganja tako komarje kot klope. Brez popuščanja.
Zdi se mi, da imamo v naši zasanjani vasici neotesane in slabo pismene insekte. Po desetih minutah sta me žvajznila dva komarja, na nogi pa sem zvečer opazil majhnega klopa. Toliko v vednost!
Ljudi je težko primerjati z mrčesom, čeprav njihova dejanja včasih povzročajo zelo podobne učinke. Zato se o človeških bitjih pogovarjamo bolj omikano. Govorimo o njihovi integriteti. To je zdaj zelo priljubljena beseda!
Zelo na kratko: oseba z integriteto ravna etično, govori to, kar misli, in dela to, kar govori – tudi takrat, ko je nihče ne opazuje in od tega nima neposredne koristi.
Zelo zapleteno. Zato poznamo bolj malo ljudi, ki bi jim črno na belem dokazali, da z njihovo integriteto ni vse v redu.
-
Zadnjič sem v medijih zagledal možakarja, ki je navihano zrl z zaslonov in iz časopisov.
»Hoj, tega sem pa že nekje videl!« sem zamrmral in začel prebirati podrobnosti.
Oh, kako zanimivo! Gospod je z vsemi žavbami namazan. Menda je znanemu županu, ki so ga malce priprli, dobavil nekaj kamenja za obnovo vaškega trga. Seveda po razpisu, ki je bil sestavljen prav zanj.
Na kamne se bolj slabo spoznam, zanimivo pa je, da je dotični mož iz medijev pred volitvami spisal čudovit program za čudovito politično stranko. Znana je po tem, da strahotno sovraži korupcijo in te stvari.
No, se bodo že zmenili, tako ali drugače.
Pred nekaj leti smo z družinico zavili v znano gostilno blizu Sežane. Deca je bila lačna in utrujena od vožnje z beneškega letališča.
A natakarja smo le s težavo priklicali. Zelo skrbno se je namreč vrtel pri sosednji mizi, za katero je sedel resen gospod z dvema gostoma. Zelo vešče je narekoval, kaj bodo jedli (predjed so že s kruhom pomazali, kot se reče) za glavno košto in kaj bodo srkali zraven. Jedilnega lista ni gledal. Nekoč je sloviti tajkun razložil, kaj po domače pomeni, da je postal človek premožen. Ko ga v meniju v restavraciji desni stolpci s cenami ne zanimajo več.
»Hm, ta gospod mi je pa od nekod znan,« je zašepetala hčerka.
Meni tudi, a sem se pretežno raje ubadal z desno kolono na jedilnem listu, še bolj pa z natakarjem, ki je ves čas čebljal le okoli spodbudno ješčih gostov ob sosednji mizi.
Potem smo naposled tudi mi dobili nekaj za pod zob, malo smo še poklepetali ob palačinkah in sladoledu, med tem so pa mogočnega soseda vprašali, na kateri račun naj napišejo zapitek in pojedino.
»Za 2 TDK!« je odrezal možakar. Se zgodi. Ker sem dokaj razgledan, sem vedel, kaj to geslo pomeni. Drugi tir ali nekaj takega. Lik je bil natanko isti kot te dni pri sumu o proslulem koruptivnem kamenju.
-
To, da se v gradbeništvu rado je in pije, sem se učil že v mladih letih novinarstva. V naši občini smo imeli živahno gradbeno podjetje, kjer so bili zelo inovativni. Ker so se naveličali naročilnic in dragih restavracij, v katerih so pogosto modrovali o lepi prihodnosti, so si omislili svoje gostišče. Zaposlili so najboljša kuharja v državi, restavracijo uredili z okusno opremo in se veselili življenja, dokler ni zaropotal domači sindikat. Gostišče so namreč organizirali pod tozdom z nazivom »družbena prehrana«. Ej, kako se je iskrilo! Še občinska partija je zagodrnjala in restavracijo so kmalu prodali.
Ja, danes bi rekli, da je bilo nekaj narobe z integriteto. Pojem je pogosto povezan s korupcijo.
Z njo se zelo radi bojujemo.
Tako, recimo, kot se jaz mikastim s komarji.
Morda bi moral napisati poseben politični program?
