Zvezdniki iz različnih sfer, bodisi glasbeniki na odru ali filmski igralci na platnu bodisi športniki na športnih terenih ali pred množicami oboževalcev, pogosto dajejo vtis superjunakov. Tistih pravih, ne stripovskih; delujejo, kot da jim prav nič ne more do živega. Njihova imena so blagovne znamke, njihovi obrazi so na naslovnicah, njihove zmage so del kolektivnega spomina. A to je seveda le vtis. Slava in uspehi pač ne ščitijo pred tem, kar nosimo v sebi, in tudi največji med največjimi se v tišini pogosto borijo z depresijo, tesnobo in izgorelostjo. Oziroma so se borili.
Preteklik je pri tem seveda vezan izključno na omenjeno tišino – v zadnjem času je namreč vedno več takšnih, ki tega ne počnejo več v samoti, temveč o vsem skupaj javno spregovorijo. Pri čemer se zdi, da je ta molk najdlje trajal prav v športu. V svetu, kjer se solze štejejo za šibkost, so športniki pač (pre)dolgo veljali za ljudi, ki ne smejo odpovedati. A zdaj so se nekateri tudi sami začeli zavedati, da so, ko javno izrečejo, da ne zdržijo več, v resnici morda celo pogumnejši kot ob katerikoli zmagi.
Pet dni zaprt v sobi
Eden takšnih je po mnenju nekaterih tudi kar največji športnik vseh časov (kar po številu olimpijskih kolajn dejansko tudi je), ameriški plavalec Michael Phelps. Kar 28 kolajn na olimpijskih igrah, od tega 23 zlatih, je številka, ki jo bržčas nikdar ne bo presegel nihče. Ob tem je vselej deloval srečen in nasmejan, zato ni čudno, da je na konferenci o človekovih pravicah in duševnem zdravju The Kennedy Forum januarja leta 2018 v Chicagu šokiral z izjavo, da je večkrat razmišljal o samomoru.
Enako je nato ponovil v številnih intervjujih, v katerih je tudi pojasnil, kdaj in kako je pri njem prišlo do teh misli. »Dejansko sem po prav vsakih olimpijskih igrah padel v hudo depresivno stanje. Najhuje pa je bilo po Londonu leta 2012,« je dejal in pojasnil, da takrat pet dni ni ne jedel ne spal: »Zaprl sem se v sobo in preprosto nisem več hotel živeti.« Tudi sam je duševne težave dolgo imel za »znak šibkosti«, nato pa je spoznal, da je ravno obratno in da o teh stvareh nihče ne sme molčati. »Še več, prepričan sem, da mi je komunikacija rešila življenje in mislim, da je to edini način, da preprečimo stigmatizacijo. Za marsikoga je beseda ranljivost strašljiva, mene pa je ravno priznanje le-te rešilo,« je še dodal Michael Phelps.
Malce kasneje, na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2021, je za to, da se je javno veliko govorilo o duševnem zdravju športnikov, poskrbela Phelpsova rojakinja, Simone Biles. Gimnastičarka se je namreč takrat sredi tekmovanja odpovedala več posamičnim finalnim nastopom, na številne očitke, da je »obupala«, pa je na družbenih omrežjih odgovorila: »Nisem obupala. Moji možgani in telo preprosto niso sinhronizirani. Telesno zdravje je duševno zdravje.« Ob tem je dodala, da je poskusiti izvesti akrobacijo, ko možgani in telo »ne sodelujejo«, strašljivo: »Dobesedno ne ločiš več, kaj je zgoraj in kaj spodaj. Popolnoma izgubiš nadzor nad svojim telesom – to je najbolj nor občutek. Zato me nihče ne bo prisilil, da naredim nekaj, česar nočem. Tudi če izgubim vse medalje, je moje duševno zdravje pomembnejše.«
Obkrožena z ljudmi, a sama
Istega leta se je s podobnimi težavami spopadala tudi ena najboljših teniških igralk na svetu, Japonka Naomi Osaka. Po zmagi na prvem turnirju za grand slam tistega leta v Avstraliji je pred začetkom drugega v Parizu napovedala, da se ne bo udeleževala obveznih novinarskih konferenc, s čimer je želela zaščititi svoje duševno zdravje pred pritiski javnosti, vse skupaj pa je naletelo, kot se je izkazalo kasneje, na povsem neprimeren odziv tako javnosti kot organizatorjev, ki so jo celo oglobili in zagrozili z diskvalifikacijo, če ne prekliče svoje odločitve.
Po zmagi v prvem krogu se je 31. maja 2021 uradno umaknila s turnirja in v izjavi pojasnila, da nikdar ni želela biti nedostopna za izjave ali kakor koli drugače ignorantska: »Edina resnica je, da od odprtega prvenstva ZDA leta 2018 trpim zaradi dolgotrajnih obdobij depresije in se z njo težko spopadam.«
Da se z depresijo in občutkom osamljenosti bori že od svojega 18. leta, torej praktično vso svojo izjemno bogato karieri, je pred dvema letoma priznala tudi ena najboljših alpskih smučark vseh časov, Američanka Lindsey Vonn. Takrat je v nekem intervjuju opisala občutek, ki ga pozna veliko športnikov. »Obkrožen si z veliko ljudmi, a se počutiš popolnoma sam,« je dejala in tudi sama poudarila, da je bilo v času njene kariere govorjenje o duševnem zdravju označeno za »šibkost«, k sreči pa se je v zadnjem času to spremenilo: »Vesela sem, da zdaj govorimo o tem, ker je to izziv. Želim si, da bi športniki dobili več virov in se resnično soočili s težavami, s katerimi se srečujejo, da bi bili zdravi ne le v športu, ampak tudi v življenju.«
Jokal je skoraj vsak dan
Še težje je bilo o tovrstnih težavah začeti govoriti v ekipnih športih, sploh tistih, ki veljajo tradicionalno za »moške«, kot je denimo nogomet. To nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je velika večina tistih, ki so se odločili spregovoriti o svojih težavah, danes že nekaj časa v nogometnem pokoju. Tak je denimo tudi nekdanji zvezdnik Arsenala, Barcelone in francoske reprezentance, danes pa eden najbolj priljubljenih strokovnih komentatorjev v studijskih televizijskih oddajah, Thierry Henry.
»Vso svojo kariero, pravzaprav od rojstva, sem bil verjetno v depresiji. Ali sem to vedel? Ne. Sem kaj naredil glede tega? Ne. Preprosto sem se prilagodil. Na nek način...,,« je povedal pred časom in dodal, da je do spoznanja verjetno dokončno prišel na začetku pandemije covida, ko je bil v karanteni v Montrealu in skoraj eno leto ni videl svojih otrok: »Jokal sem skoraj vsak dan. Solze so kar pritekle. Ne vem zakaj, a morda so bile tam že dolgo.«
Na malce drugačen način pa se je vse skupaj dogajalo pri Brazilcu Ronaldu, ki ga danes mnogi označujejo za najboljšega napadalca vseh časov, pri čemer pravijo, da mu v letih, ko je bil v najboljši formi, prav nihče izmed nekdanjih in mu tudi od sedanjih zvezdnikov ne bi segel do kolen, a kaj, ko so ga ravno kolena tolikokrat izdala, da je moral ogromno časa preživeti na operacijah in rehabilitacijah. Zanimivo je, da je takrat vse skupaj dobro prenašal, v hudo duševno krizo pa je zapadel po karieri.
»Ko se odločiš, da nehaš igrati, je, kot da bi umrl nekdo, ki ti je zelo blizu. Padel sem v hudo depresijo in se zelo zredil. Zelo težko mi je bilo zapustiti nogomet. Samo misel, da ne bom več igral, me je uničila,« je povedal Ronaldo, s čigar besedami se zagotovo lahko poistoveti ogromno število nekdanjih vrhunskih športnikov.
Panični napad med tekmo
Med košarkarji je medtem znan zagovornik odprtih debat in odkritosti o duševnem zdravju Kevin Love, ki je nazadnje igral za Utah, leta 2014 pa je bil eden ključnih mož, ko je Cleveland z LeBronom Jamesom prišel do naslova prvaka lige NBA.
Pri njem se je vse skupaj začelo leta 2017, ko je med novembrsko tekmo Clevelanda proti Atlanti doživel hud panični napad, med katerim je komaj prišel do sape, za tem pa se je odločil o vsem skupaj javno govoriti in je leto kasneje tudi ustanovil sklad, ki se osredotoča na odpravljanje stigmatizacije glede duševnega zdravja ter mladim športnikom zagotavlja brezplačne, na dokazih temelječe učne programe s področja duševnega zdravja.
Jasno, ob velikem številu vrhunskih športnikov na tovrstne težave niso imuni tudi slovenski, sta pa v tem prostoru temo javno doslej naslovila denimo nogometaš Josip Iličić in alpski smučar Štefan Hadalin. Iličić je tako v Bergamu, kjer je igral za Atalanto, med pandemijo ogromno časa preživel sam v karanteni in padel v depresijo, kar je kasneje tudi javno naslovil v nekaterih intervjujih. Hadalin pa je kariero zaradi izgorelosti končal že pri 28 letih in kasneje med drugim povedal nekaj, s čimer se verjetno strinjajo vsi vrhunski športniki: »Športniki nismo roboti, ampak ljudje. Poleg telesnih zmogljivosti potrebujemo tudi razumevanje, podporo in prostor za regeneracijo.« N
