V Miklavž pri Ormožu, še natančneje Vinski Vrh, smo se odpravili pod vtisom turističnih kmetij in vinskih kleti, ki vladajo v teh krajih. Bili smo prepričani, da bomo jedli v domačni gostilni, podobni bližnji Taverni, nato pa prispeli v natančno urejeno letovišče z modernim hotelskim delom, z notranjim in zunanjim bazenom, savno, fitnesom, pa tudi s simpatičnim razgledom na vinograde ter s kolesi, na katerih se lahko med dopustom preizkusite na tehnično obvladljivih vinskih gričkih.
Hotelu s pripadajočo infrastrukturo in glampingom pravijo Vinski raj, vodi ga vinarska družina Glavinič, ki ima tudi glavno besedo pri ponudbi pijač v Črni kuhni, hotelski restavraciji, ne gostilni ali bog ne daj bistroju. Kuhinja ima odprt koncept, v veliki peči gori ogenj za glavne jedi, ki jih skušajo vsaj delno povezati z lokalno kuhinjo.
Na dan našega izleta je bilo vreme kislo in hladno, zato miz na terasi niso obremenjevali, a je razgled na vinograde krasen tudi skozi velika okna jedilnice, še lepši pa potem, ko natočijo vino. Na eni strani hišni modri muškat z mehurčki, na drugi tradicionalna, vsako leto boljša zlata radgonska penina. Takoj je na mizo prispel tudi pozdrav iz kuhinje, obložen kruhek s skuto z bučnim oljem, slivo in špehom.
Špeh je vzbudil apetit, zato je takoj sledila lekcija najboljših mesnin s prleškega konca naše domovine. Debeli ocvirki, mastna zaseka, salama z bučnimi semeni, božanska rolana slanina, meso iz tünke, sir, veliko močne čebule, bučno olje in semena, kisle kumarice, feferoni in paprika, za podporo pa črn in bel kruh. Začetek, ki je milo rečeno obetal, je stal 20 evrov, nasitil pa bi lahko vsaj tri osebe.
A nam ni nikoli dovolj, zato smo se ob narezku lotili tudi govejega karpača, ki ga postavijo na motovilec, ne na rukolo, in stane dostopnih 12 evrov, na še enem krožniku pa je prispela velika porcija rahlo opečenega, pred tem pa temeljito mariniranega telečjega hrbta za 17 evrov.
Najboljša mesnina našega obeda je bila sicer mišljena kot predjed, a bi zlahka nastopala kot glavna jed. No ja, nismo se dali motiti, potem ko smo bili podprti s karakternima hišnima šiponom in chardonnayjem.
Klasičnih toplih predjedi na jedilniku niti ni, so pa zato juhe, obvezna gosta bučna je bila simpatična predstavnica svoje vrste, a nam je bila še bolj všeč goveja z ribano kašo, ki je v naših gostilnah ne srečamo pogosto.
Ali lahko pri glavnih jedeh ponudim dve rdeči vini, se je opogumil primorski in takoj prepričal naš trio. Modri pinot je hišni, a zanimiva je tudi modra frankinja z imenom Roka, ki jo prideluje irski vinar na bližnjem Kogu. Nekoč ga velja obiskati, do takrat pa smo modro frankinjo povezali z medaljoni krškopoljskega prašička, ki jih opremijo s sirovim štrukljem z zelišči, pirejem zelene, gobami, brokolijem in kolerabo.
Krepka jed, brez dvoma, a okusna in predvsem pripravljena po vseh pisanih pravilih (22 evrov). Frankinja in modri pinot sta se družila tudi z govejim rozbifom, ki ima še krepkejšo, prleško obarvano prilogo: ajdove žgance s kislo smetano in ocvirki.
Uigrana ekipa iz kuhinje nas opozorila, da jedi niso majhne niti lahke, ampak po prleško bogato obložene, zato smo v zadnjem trenutku reagirali in pri orjaški porciji klasičnih praženih telečjih jetrc odpovedali sicer načrtovan pire krompir. Nič ga nismo pogrešali, jetrca so bila sijajna, porcija za 16 evrov pa ogromna.
Ko je bil čas za sladice, ni bilo dvoma, da hočemo prleško gibanico, še posebej potem, ko so nas obvestili, da njihova redno pobira nagrade na ocenjevanjih.
Kje so jih nagradili, ni povsem jasno, je bila pa gibanica odlična, ne preveč sladka in še vroča. Še bolj so bili v kuhinji ponosni na vinski šato, ki so ga postregli s slivami, vaniljevo kremo in orehi. Sveža, lahka sladica, ki se prileže po tako krepki prleški pojedini.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
