Naj kar takoj poudarimo: še pred nekaj meseci bi cene pri Kodili veljale za razmeroma visoke, a po vseh podražitvah, ki so ponekod v Ljubljani že višje kot v bogatih zahodnoevropskih mestih, je prekmurska gostilnica na tržnici morda najcenejša v centru Ljubljane.
Za prekmursko kulinarično predstavo so pod arkadami na tržnici združili več lokalov, saj je en sam vhod povsem nefunkcionalen, konec koncev Jože Plečnik arkad ni projektiral za gostilne ali bog ne daj bifeje, temveč za male trgovce in branjevke. A stvari so se razvile, kot so se, in v soboto zgodaj popoldne smo se mastili s prekmurskimi jedmi, medtem ko so za nami z glasnimi stroji že rohneli čistilci, ki so malo skrbeli za čiščenje tržnice, malo pa za odganjanje gostov. Lokali na tržnici imajo namreč nerazumljivo omejen delovni čas, tudi pri Kodili ob petkih in sobotah kuhajo do petih popoldne, sicer pa le do štirih.
Pregled hladnih mojstrovin
Pomladna sobota je bila topla, prijetna za druženje, sprejeli so celo rezervacijo, čeprav tega ne marajo početi, še posebej v toplih dneh, ko mesnica s trgovino postane prava gostilna. Toplo vreme je zahtevalo prvo srečanje s Prekmurjem: radenska, ki so jo natočili, ni bila iz Kraljevega vrelca v Radencih, ampak iz Petanjskega vrelca čez Muro. Lepo presenečenje.
Vino, šiponova penina, je bilo iz kleti Dveri Pax v Jarenini, kasneje smo pili Marofov sauvignon 2022, podobno iz Prekmurja so bili tudi rdeča zvrst Marof noir in Toplakovi šnopčki, hruška, zeliščno žganje in slivovka. Kaj pa hrana? Seveda. V začetku radi ponudijo velike tople ocvirke s kruhom.
Za mnoge bi bilo to dovolj za začetek, mi pa smo se lotili tudi narezkov. Različne kombinacije, ki jih pripravljajo za dve lačni odrasli osebi, so verjetno najpopolnejši pregled prekmurskih mesnin, kjer je v glavni vlogi prekmurska šunka.
Na ploščah so ji v pomoč različne mesnine krškopoljca in mangalice, salame in ocvirki, dve svinjski pašteti, ena s poprom, nekaj sira in zelenjave, ob kranjski klobasi je hren, a našemu omizju je šla lepo k mesu tudi nepozabna sladka gorčica, ki ji med drugim primešajo kurkumo in med. Na mizi je seveda tudi bučno olje, zraven pa še ajdovi krekerji, obloženi s sladkim lardom mangalice.
Bograč in bujta repa
Tople predjedi, enolončnice ali jedi na žlico, kakor jim že rečemo, se pri Kodili na tržnici pojavijo v treh oblikah. Verjetno so najmanj priljubljeni vampi, a jih lahko samo priporočamo, saj so resnično okusni. V Ljubljani takšnih nismo jedli, odkar so zaprli Daj dam in odkar so iz Pen kluba odstranili šank.
Bograč pri Kodili je po drugi strani že kar ustaljena enolončnica, pa ne samo ustaljena, gre za daleč najboljšo golaževo jed v glavnem mestu, ki za tri vrste mesa zahteva 12 evrov, veliko manj, seveda, kot neposredna konkurenca. Še najmanj je tokrat ugajala bujta repa, ki si verjetno želi malce hladnejših dni ali pa celo naslednjega dne, ko utrujeno telo potrebuje drugačno, bolj kiselkasto krepčilo. Porcije vseh treh jedi na žlico so velike in skupaj s kosom kruha tvorijo popoln obrok. A nas je pozno kosilo gnalo naprej med glavne jedi, kamor štejejo enostavne klobase in orjaške burgerje.
Kranjska klobasa proti japonski govedini
Gostilnica na tržnici je ena tistih, ki se lahko pohvali s certificiranimi kranjskimi klobasami. Marsikje po Ljubljani je ta zaščitena in, priznajmo si, enostavna specialiteta že presegla ceno 20 evrov, pod Plečnikovimi arkadami pa, pohvalno, še ni dosegla desetice. Kar smo seveda že večkrat izkoristili. Še ugodneje je, če naročite njeno prijateljico malce drugačnega recepta in po šefu podjetja Kodila poimenovano Janezova klobasa, ki ima tudi različico s sirom. Ne motite se, če ste pomislili, da gre za zelo mastno, a zelo okusno jed (za sedem evrov in pol).
Tudi za glavne jedi velja, da zadostujejo za celo kosilo. Še posebej se izkaže klasičen burger, eden najvišjih v okolici in podobno okusen, kot so okoliški, če govorimo o omaki, brez katere noben burger ne bi bil burger. Za klasiko boste odšteli malo manj kot 12 evrov, ob tem pa se moramo pohvaliti, da smo zadnjič tukaj pokusili tudi burger z govedino vagju; je skoraj dvakrat dražji, a naša čutila niso zaznala kakih pretresljivo hudih razlik.
Diši po gibanici
Velik del ponudbe pod arkadami je vezan na lokalne prekmurske pridelovalce, del vin, bučna olja, del zelenjave in seveda mesnine. Je pa treba med mojstre s severovzhoda prišteti tudi Alojza Toplaka, ki ponuja svoja žganja. Po pol deci, mogoče celo malo več, gre v simpatične kozarčke in treba je reči, da Toplak iz Grada razume svoj posel.
Na koncu se skoraj nismo mogli odločiti, katero žganje je bolj dišeče in boljšega okusa, zeliščno, hruške ali slivovka. Zraven je šla, kaj pa drugega, obilna prekmurska gibanica, zraven je šel osvežilen višnjev retaš, po naše zavitek.
