Toč je svoje prostore nasledil od ekipe, ki je pred leti ambiciozno postavila in moderno uredila zgradbo na cesti proti Rožni dolini. V Ajševici so vlagatelji in delovna sila iz solidnih Hitovih restavracij nekaj časa vztrajali s ponudbo predvsem razkošnejših morskih jedi in z zanimivo vinoteko, potem pa so obupali in Mama je zaprla svoja vrata. Nova ekipa v hiši je koncept temeljito spremenila in prilagodila razmeram na trgu, največja razlika je ravno pri vinski ponudbi, kjer še imajo nekaj prestižne vipavske kapljice, a se vidi, da bodo ponudbo prejšnjih najemnikov temeljito oklestili. Druga pomembna razlika so cene. Toč je veliko cenejši, kot je bila nekoč Mama.
V vsakem primeru je na svojem mestu ostala moderno opremljena bolj restavracija kot gostilna, v kateri smo bili prvič pred nekaj meseci, na nedeljo, ko je bil lokal skoraj razprodan in so imeli tudi prve šparglje. Jedli smo res dobro, zelo mesno govejo juho za štiri evre in govedino, ki jo ponujajo za kakšnih 50 evrov za kilogram, več kot pol ceneje kot v Ljubljani, na Bledu ali v Bohinju. Ob našem zadnjem obisku so imeli občutno manj gostov, a so naš kvartet zlahka prepričali tudi z nekaj več jedmi in seveda z enako umirjenimi cenami, ki so pogoj za uvrstitev v pričujočo rubriko.
Vipavske penine in zelo mesni uvod
Na kozarec strežejo tri penine, Blaževi, Guerila in zelen iz velike vipavske kleti. Nekaj penečih vin pa je dobiti le na steklenico. Odločili smo se za zelen, za korektnih dva evra in pol za kozarec skoraj presladke kapljice, ki je spremljala konkreten in resen uvod v pozno kosilo. Za začetek so nas iz kuhinje pozdravili s kruhki, v katere vmesijo črn česen in nanje nadevajo čemaževo skuto. Okusno.
Ko smo videli, da v meniju poudarjajo, da pršut režejo na roke, smo ga seveda takoj naročili. Uvažajo ga iz Bosne, so povedali, zato je rahlo dimljen, v vsakem primeru pa je bil odličen. Podobno je navdušil divjačinski karpačo, ki ga začinijo s češnjevo omako in svežimi češnjami, odlične so bile tudi rožnate rezine govejega stegna s karamelizirano čebulo in sirom stracciatella. Začetek, ki se mu pravi jedec težko upre, cene hladnih predjedi, med katerimi ponujajo tudi sire, svinjski kare in goveji karpačo, pa se gibljejo med 10 in 15 evrov.
Verjetno je kar pričakovano, da Toč ni predraga gostilna, od meje z Italijo je oddaljena le šest minut vožnje, na italijanski strani pa so cene tako v trgovinah kot v gostilnah občutno nižje kot pri nas.
Bogate juhe in poceni testenine
Kakorkoli, goveja juha, prava in vroča, s koščki govedine in korenja, stane prijazne štiri evre. Še bolj nasitna, zelo gosta je bila tokrat špargljeva, ki jo okrepijo s krompirjem in korenjem, blanširani divji šparglji, ki so jih naložili nanjo, pa so v tem delu leta že preveč oleseneli. Kaj pa toč? Imajo ga, seveda, pri toplih predjedeh, vinsko omako s pršutom povežejo s popečeno polento, kar tvori podpisno jed gostilnice v Ajševici. Za deset evrov. Še bolj zanimivi so drobni hišni njoki (12 evrov), ki jih zabelijo odvisno od sezone in navdiha, na našo soboto so jih obogatili s fazanom in sladko-kislo omako iz gozdnih sadežev. Po lovsko, bi lahko rekli.
T-bone namesto rib
Če je nekoč Mama slovela predvsem po morski hrani, se po novem pri Toču zelo resno lotevajo govedine, ki jo še posebej natančno pečejo na zunanjem žaru. Kilogram T-bone steaka, ki zadostuje za kakšne tri osebe, je recimo po 52 evrov. Ja, marsikje ga boste videli za 140 evrov. Kilogram kostate stane 45 evrov, kilogram počasi kuhane govedine pa 32 evrov.
Naročili smo kozarec Susičevega kaberneta za dober evro, za enako ceno tudi Zgonikovo mešano belo in podprti z ne premočnim vipavskim vinom napadli mesnine – tudi brez napake pripravljen, zunaj lepo zapečen, znotraj rožnat in mehak biftek, ki je bil z 28 evri daleč najdražja jed popoldneva, ter malce močneje pečen rostbif. Obe mesnini, kakšnega četrt kilograma je imela vsaka, so opremili s pečenim krompirjem, zeliščnim narastkom, stročjim fižolom in češnjevim paradižnikom.
Češnje in jagode
V Ajševici se pri mnogih jedeh odločajo, če že ne za jedi iz sezonskih sestavin, vsaj za sezonsko spremljavo. Govorili smo o špargljih, ki bodo počasi pozabljeni, govorili smo o gozdnih sadežih, pri sladicah pa nas je pozdravil izvrsten češnjev zavitek z veliko porcijo vaniljeve omake. Tudi jagodni sorbet ni bil nekakšen brezvezen sladoled, ampak pravi, gosti in alkoholni napitek, ki potrebuje slamico. Bavarese z zdrobljenimi bravniji so oblili s kompotom iz breskev. Ko se vrnemo na prizorišče, bomo pokusili vsaj še hišni tiramisu, morda pa tudi sufle. Sladice stanejo od pet do sedem evrov.
