Sredi devetdesetih let je Ford na trg poslal avtomobil, ki je med mestnimi malčki izstopal že na prvi pogled. Ford ka ni skušal biti največji, najhitrejši ali najpraktičnejši, temveč predvsem drugačen. Prav zaradi tega je hitro pritegnil pozornost v razredu, kjer se je praviloma varčevalo z vsem, navsezadnje tudi z domišljijo. Bil je majhen, poceni in skromen, toda na cesti ga ni bilo mogoče zamenjati z ničimer drugim. V času, ko so mestni avtomobili večinoma igrali na karto prikupnosti ali uporabnosti, je ka nastopil kot majhna oblikovalska provokacija. Ford ga je postavil pod fiesto, a mu namenil več osebnosti, kot bi jo pričakovali od avtomobila, ki je moral biti v osnovi predvsem poceni. Tehnično je slonel na znani osnovi, proizvodnja v Valencii pa je omogočila, da projekt ni postal predrag. Njegove napihnjene obrobe, trikotni svetlobni elementi, veliki nelakirani odbijači in nenavadna kombinacija oblin ter ostrih prelomov so napovedovali Fordov oblikovalski jezik new edge. To je bil avtomobil, ki se ni trudil ugajati vsem. In prav zato je ostal v spominu.
Majhen, glasen in živahen
Pod motornim pokrovom je sprva delal 1,3-litrski bencinski motor stare šole, grob, nekoliko lenoben in po današnjih merilih prav nič uglajen. V osnovni izvedbi je ponujal približno 50 konjev, kasneje nekaj več, toda nihče pri zdravi pameti ga ni kupil zato, ker bi obljubljal hitrosti ali pospeške. Do stotice se mu ni nikamor mudilo, pri višjih hitrostih je postal glasen, pri daljših poteh pa je hitro pokazal, da je njegov pravi teritorij mesto.
A ravno tam je znal biti presenetljivo dober. Ka je imel neposreden volan, kratke mere in podvozje, ki je premoglo več živahnosti, kot bi jo človek pripisal tako preprostemu avtomobilu. V ovinkih je deloval igrivo, v mestu okretno, pri parkiranju skoraj nesramno priročno. Če je motor zvenel, kot da prihaja iz drugega časa, je podvozje dajalo vtis, da pri Fordu še vedno znajo narediti avto, ki vozniku pusti vsaj nekaj veselja.
Tudi notranjost je bila skromna, a skladna z idejo. Veliko trde plastike, malo razkošja, štirje sedeži bolj na papirju kot za dolgo potovanje, prtljažnik za osnovne mestne opravke. Vendar ka ni obljubljal več, kot je lahko dal. Njegova posebnost ni bila prostornost, temveč drža. Bil je eden tistih avtomobilov, pri katerih je kupec sprejel kompromise, ker je dobil značaj. Sčasoma sta se pojavila še sportka in streetka, dve različici, ki sta njegovo igrivost potisnili dlje. Sportka je z 1,6-litrskim motorjem dobil nekaj mišic, streetka pa je iz mestnega malčka naredil dvosedi roadster, bolj modni predmet kot razumski nakup.
Od oblikovalskega upora do običajnega mestnega avta
Prva generacija je zdržala nenavadno dolgo, vse do leta 2008. Dvanajst let je v avtomobilskem svetu skoraj večnost, še posebno za model, ki je bil že ob rojstvu tehnično precej preprost. Toda njegova oblika se ni postarala tako hitro, kot bi se lahko. Morda zato, ker je bila že od začetka malo čudna. Avtomobili, ki so zasnovani po trenutni modi, se hitro postarajo, tisti, ki so nekoliko izmaknjeni, pa pogosto preživijo dlje. Seveda ka ni bil brez težav. Največja je bila rja. Pragovi, blatniki, spodnji deli karoserije in območje okoli odprtine za gorivo so marsikateri primerek predčasno poslali med odpisane. Ker je bil poceni avto, je bil pogosto tudi poceni vzdrževan. Kupci ga niso hranili v garažah kot prihodnjo klasiko, ampak so ga vozili, dokler je šel. Zato je danes lepo ohranjeni prvi ka precej redkejši, kot bi pričakovali glede na množičnost modela.
Druga generacija, predstavljena leta 2008, je bila drugačna zgodba. Nastala je v sodelovanju s Fiatom, na sorodni osnovi kot fiat 500 oziroma panda, izdelovali pa so jo na Poljskem. Bila je bolj uglajena, verjetno tudi bolj predvidljiva, a je izgubila tisti prvi, rahlo predrzni izraz. Še vedno se je imenovala ka, vendar ni več delovala kot avtomobil, ki bi skušal spremeniti pogled na mestni razred. Postala je bolj običajen mali avto. Podobno velja za kasnejši ka+. Ta je bil večji, petvratni in predvsem racionalen. Kot prevozno sredstvo je imel več smisla, kot naslednik prvega ka pa manj. Ime je ostalo, duh pa se je razredčil.
Po tridesetih letih je prvi ford ka zanimiv prav zato, ker ni bil popoln. Bil je hrupen, plastičen, počasen in občutljiv za rjo. Toda imel je obraz. Imel je obliko, ki je izzivala, in vozni občutek, ki ni bil sterilno korekten. Ford ka je dokaz, da lahko tudi zelo majhen in zelo poceni avto za seboj pusti veliko več kot le sled oljnih madežev na parkirišču.
