Peter Prevc je doslej najuspešnejši slovenski smučarski skakalec, čeprav se morda že kmalu ne bo mogel več pohvaliti niti, da je najboljši v svoji družini. Mlajša sestra Nika in brat Domen se njegovim dosežkom hitro približujeta, nekatere pa sta že presegla – denimo njegov do letos veljavni rekord v številu osvojenih točk v sezoni svetovnega pokala in njegovih 24 zmag, ki jih je Nika s 40 zmagami že presegla, Domen pa zaostaja le še za zmago.
Vrsta rekordov
»Imamo srečo, da ima vsak od nas svoje obdobje. Zdaj je treba prepustiti oder in čas Domnu in Niki, da še naprej ustvarjata lepe zgodbe,« je pred dnevi na vprašanje, kdo je največja zvezda v družini, odgovoril Peter. Da s tem nima nobenih težav, je še pred preseženimi rekordi pokazal v pogovoru za naš časnik, ko je v smehu izjavil: »Če me že mora kdo prehiteti, potem naj bo vsaj ta domači, haha. Nisem pa si predstavljal, da bo moj rekord z 2003 osvojenimi točkami tako hitro ogrožen, saj so ga mnogi neuspešno napadali.«
Tista njegova rekordna sezona 2015/16 je bila res sanjska. Takrat je zmagal na novoletni turneji in dosegel 15 zmag in 22 stopničk, postal svetovni prvak v poletih na Kulmu in na koncu v Planici dvignil v zrak še veliki kristalni globus za skupno zmago in malega v razvrstitvi poletov. To je bil naš prvi veliki kristalni globus po dveh Primoža Peterke, ki je v karieri nanizal še 15 posamičnih zmag in bronasti olimpijski medalji.
Prevc, ki je 20. septembra letos praznoval 34. rojstni dan, je bil najuspešnejši prav na največjih tekmovanjih. Na olimpijskih igrah je osvojil štiri medalje, med njimi zlato v mešani ekipni tekmi leta 2022 v Pekingu, na svetovnih prvenstvih pa kar osem medalj, od tega tri zlate v poletih. Štiri olimpijske medalje je od slovenskih športnikov osvojila le še Tina Maze, več (šest) pa Leon Štukelj. V zgodovino se je vpisal tudi kot svetovni rekorder, ko je leta 2015 preskočil 250 metrov in postal drugi slovenski svetovni rekorder po Jožetu Šlibarju (lani se jima je pridružil še Domen Prevc z aktualnim rekordom 254,5 metra).
Še en kristalni globus se je Prevcu za las izmuznil v sezoni 2014/2015, ko je bil v skupnem vrstnem redu po točkah izenačen s Freundom, a ostal drugi zaradi manjšega števila zmag. Čeprav je bila Slovenija kar razdvojena, ko ga je na zadnji tekmi prehitel Jurij Tepeš, mu sam tega nikoli ni zameril. »Na skakalnici vsak naredi največ, kar lahko, in skoka ne moreš skrajšati. Takrat bi moral jaz bodisi zmagati ali pa bi se moral še kdo vriniti med mene in Freunda, a se je žal Schlierenzauer uvrstil za njim. Več možnosti je torej bilo, a se niso uresničile. A v Planico sem prišel s tako velikim zaostankom, da pred mojo zmago na petkovi tekmi nihče sploh ni verjel, da še lahko osvojim veliki kristalni globus. Po drugi strani pa brez te smole morda sploh ne bi bilo tiste izvrstne naslednje sezone,« se spominja Prevc, ki so mu leta 2016 podelili zlati red za zasluge.
Pravljično slovo
Športno kariero je zaključil 24. marca 2024 v pravljičnem ambientu pred veliko množico v Planici, kjer je nekaj dni prej dosegel še svojo zadnjo zmago. »Še zmeraj mi postane toplo pri srcu, ko se spomnim na dan svojega slovesa. Že začelo se je lepo, saj je čez noč zapadel centimeter snega, ki je vse pobelil in se je zjutraj bleščal v soncu, tako da je bila ob vedno krasnem vzdušju v Planici še lepa kulisa, za nameček pa še tista čudovita zaključna ceremonija,« se slovesa še vedno rad spomni štirikratni slovenski športnik leta.
»Adrenalina niti ne pogrešam, še manj pa tekmovalni ritem. Uživam v privilegiju, da si kdaj lahko tudi med sezono vzamem kak prost dan. Po 15 letih se mi je šele drugič zgodilo, da sem novo leto praznoval doma, in temu se ne bi več rad odrekel,« nam je v začetku leta zaupal nekdanji šampion, ki je ostal aktiven kot sodelavec skakalne reprezentance, zadolžen za opremo in razvoj, zdaj pa je še predsednik planiškega organizacijskega odbora. Z ženo Mino sta ustanovila tudi fundacijo, prek katere kot govorec in predavatelj širi svoje znanje, izkušnje in poglede.
In kje Peter vidi razloge, da toliko skakalnih šampionov prihaja prav iz njihove družine? »Mlajši so gledali, ko so me starši vozili na treninge in tekme, pa so tudi oni hoteli poskusiti. V šali rečem, da smo se mogoče začeli ukvarjati s športom, da nam ni bilo treba delati doma. So pa skoki kar hvaležen šport za otroka, saj dokaj hitro napreduješ na večjo skakalnico. Tako vsako leto hrepeniš po nečem več in si naslednje leto nagrajen s še večjo skakalnico, zato se ohranja motivacija. Očitno smo našli pravi šport. Dobro je, da nas imajo, ampak saj so bili tudi prej in vmes slovenski skakalci, ki so prišli vse do vrha, tako da nikakor nismo sami. Mogoče malce izstopamo že zaradi pogoste omembe priimka, ki se toliko let pojavlja v smučarskih skokih,« je še povedal.
