Desetega maja smo obhajali 150. obletnico rojstva Ivana Cankarja, največjega slovenskega pisatelja in dramatika. Poldrugo stoletje kasneje so številne teme, o katerih je pisal, še vedno aktualne, izpostavljajo kulturniki, ki so obletnico počastili s številnimi prireditvami, performansi in svežimi izdajami Cankarjevih del. Podobno, če ne še odmevnejše, je bilo proslavljanje pred pol stoletja, ko so stoletnico Cankarjevega rojstva počastili s premiero celovečernega filma Idealist.
Za prvo predelavo katerega od Cankarjevih del v filmsko govorico so v Viba filmu izbrali roman Martin Kačur, življenjepis idealista, ki je nastal leta 1905, izšel pa je dve leti kasneje. Roman sta v filmski scenarij predelala Vitomil Zupan in Igor Pretnar, ki je film tudi režiral. Pri pisanju sta se precej zvesto držala literarne predloge. V glavni vlogi idealističnega učitelja, ki se sčasoma vda konformizmu, je nastopil Radko Polič, njegovo preračunljivo in ozkosrčno ženo pa je odigrala Milena Zupančič. Igralski ansambel je vključeval več velikih imen slovenskega filma, med drugimi so se v like s preloma 19. in 20. stoletja vživeli Dare Ulaga, Marjeta Gregorač, Bert Sotlar, Stevo Žigon, Arnold Tovornik in Janez Albreht.
Razočaranje nad volitvami
Cankar je bil pri pisanju pod vtisom deželnozborskih volitev, na katerih so liberalci na podeželju povsem pogoreli. Tudi takrat je v podeželskem okolju slavila katoliška stranka. V takšne kraje je Cankar poslal svojega glavnega junaka, učitelja Martina Kačurja (Radko Polič), ki ga ženeta mladostni zagon in vera, da je s pravilnim pristopom mogoče izobraziti neuko prebivalstvo in ga spodbuditi h kritičnemu mišljenju. Kačurja sicer v kraj Zapolje premestijo napol kazensko, po tem ko je na prejšnjem delovnem mestu prišel navzkriž tako z županom kot župnikom.
Tudi v Zapolju skuša ustanoviti bralni klub in kmečko prebivalstvo spodbuditi k branju, saj zgrožen ugotavlja, da narod »ne bere drugega nego molitvenike« in »da mu ne moreš povedati ničesar, če ne govoriš na prižnici«. Njegovi poskusi ustanavljanja čitalnic niso pogodu duhovščini in oblastem, ki si seveda želijo, da je ljudstvo karseda neizobraženo. Mladino je v šoli treba učiti predvsem poslušnosti, ne pa kritičnega mišljenja, sugerirajo Kačurju. Resnici na ljubo je njegov pristop s pedagoškega vidika vse prej kot optimalen, saj lokalcem razloži, da je za njihovo nezadovoljstvo kriva njihova lastna »nevednost, neumnost, živalska zabitost in surovost«.
Podobno nespreten je tudi pri osvajanju Minke (Marjeta Gregorač), očarljive, a častihlepne mladenke, ki mu čustev ne vrača. Polomija v Zapolju se konča enako kot v prejšnjem kraju: Kačur se zameri župniku, županu in zdravniku, zato ga znova premestijo, tokrat v še bolj zakotno vas. Ob vnovični selitvi začne njegova vnema upadati, poleg tega pa sklene, da se mora poročiti, kar le še pospeši njegov propad. V Blatnem Dolu spozna Tončko (Milena Zupančič), revno dekle, ki se z učiteljem poroči predvsem iz oportunizma. V zakonu sta oba nesrečna in drug drugega krivita za lastno bedo. Kačur izgubi svojo reformatorsko vizijo in v gostilno ne hodi več zato, da bi domačine tam skušal navdušiti za branje in razmišljanje, pač pa tudi sam začne popivati.
Zlom v Lazah
Ko dobro desetletje kasneje zapiha drugačen veter in se oblast menja, Kačurja končno premestijo v večji kraj. A on je takrat že drug človek. Od nekdanjega vizionarja ni ostalo nič, v Laze se preseli kot zapita in pomilovanja vredna kreatura, ki klečeplazi pred avtoritetami.
Zaradi stare slave in slovesa nekoga, ki se je v preteklosti boril za prave vrednote, so mu v Lazah nekaj časa naklonjeni, a jih potrpljenje postopoma mine. Kar je še imel vere v človeka, izpuhti, ko opazuje, kako imajo novih in naprednih vrednot najbolj polna usta ravno tisti, ki so pod prejšnjo oblastjo molčali in kimali kot recimo njegov nekdanji sodelavec Ferjan (Dare Ulaga). Zadnji žebelj v krsto pa zabije dogajanje v družini: umre mu sin, žena Tončka pa mu pove, da ga je velik del zakona varala. Po tem se Kačur duševno in fizično povsem zlomi.
Zgodba nima srečnega konca. Ko se ga nekega zimskega večera v gostilni znova napije, odkoraka v snežni metež. Opoteka se in bori s prividi, ko se zvrne v sneg, pa nemočno ponavlja besede: »Dobro sem hotel, odpustite!«
Prvi slovenski celovečerec, ki je presegel dolžino dveh ur, film namreč traja 122 minut, je naletel na topel sprejem.
Številne nagrade
Premierno si ga je ogledalo 34.852 gledalcev, kar je po oceni kulturologa in filmskega poznavalca Petra Stankovića lep uspeh za tako resen film. Po podatkih, ki jih navaja kritik, esejist in dolgoletni novinar Zdenko Vrdlovec, so bile projekcije odlično obiskane, le malo slabše od Spielbergove megauspešnice Žrelo, Fellinijevega Amarcorda in Bergmanovih Prizorov iz družinskega življenja. Idealist je odmeval tudi zunaj Slovenije.
Na puljskem filmskem festivalu so ga izbrali za najboljši jugoslovanski film leta. Nagrade za režijo ali scenarij sicer ni dobil, sta pa bila z zlatima arenama ovenčana Radko Polič in Milena Zupančič, priznanja pa se je razveselila tudi mojstrica maske Berta Meglič. Kot v nedavno izdani monografiji o Mileni Zupančič piše Majda Širca, je bila igralka v vlogi stremuške in sebične Tončke tako prepričljiva, da je občinstvo v dvorani ob prizoru, ko se ob na smrt bolnem sinu odpravlja na ples, vpilo: »Udari kurbo!« »To je zame pomenilo, da je prizor dober. Festival v Pulju je bil vedno veliko doživetje, tudi zato, ker se je občinstvo odzivalo in sproti sporočalo, kaj je za njih prav na filmu in kaj narobe,« je Zupančičeva pred leti dejala na podelitvi nagrad bert Društva slovenskih režiserjev in režiserk. Idealista so prikazali tudi v tekmovalnem programu Moskovskega filmskega festivala, kjer je grand prix prejel Radko Polič.
Domači kritiki so poleg igralske zasedbe in spretne režije hvalili tudi glasbeno spremljavo, ki je delo Bojana Adamiča, skladbo z začetka in konca filma pa je odpela Duša Počkaj. Izbor glasbe, ki je precej modernejša od obdobja, v katero je postavljena zgodba, so nekateri razumeli kot Pretnarjev namig, da film ne govori le o Cankarjevem Martinu Kačurju, ampak tudi o sodobnih idealistih. V intervjuju za revijo Ekran je Pretnar leta 1976 dejal, da so značilnosti blatnodolskega naroda, kot ga opisuje Cankar, še vedno prisotne. »Še zmerom so ostali ljudje, ki želijo zavirati človeške odnose in napredek – v drugih pojavnih oblikah seveda,« je dejal. Najbrž bi tudi petdeset let po premieri svojega zadnjega celovečerca ob pogledu na aktualno dogajanje ostal pri svojih besedah.
