Leta 1975, leto po izidu v angleščini, so tudi v slovenščini izšle štiri knjige pod skupnim naslovom Resnična zgodovina Divjega zahoda, v katerih je bil prikaz Divjega zahoda drugačen od tistega iz hollywoodskih filmov, v katerih so vsi nosili tipične kavbojske klobuke in škornje. Podobne revizije ameriške glasbene zapuščine se je že nekaj prej lotil žanr americana na čelu s skupino The Band, ki je na današnji datum leta 1968 izdala svoj prvi album Music from Big Pink. Zanimivo. Pretežno gre za Kanadčane.
Prebili so se kot tista spremljevalna zasedba Boba Dylana, s katero je čislani akustičar prestopil na elektriko in med purističnimi privrženci izzval zgražanje. The Band oziroma tedaj še The Hawks so bili z Dylanom na odru v Manchestru leta 1966, ko je ogorčeni privrženec akustike vzkliknil znameniti: »Juda!« Dylan pa mu je odvrnil: »Ne verjamem ti.« In Hawksom zaukazal, da maksimalno glasno odigrajo Like A Rolling Stone.
Vstop v Dylanov krog
Do Dylana so prišli po desetih letih profesionalnega igranja, ki so ga začeli še v najstniških letih kot spremljevalna zasedba ameriško-kanadskega rokenrolarja Ronnieja Hawkinsa, s katerim so se leta 1963 razšli. Pojavili so se The Beatles in druge zasedbe iz britanskega vala, ki so razširile obzorja tudi Severnoameričanom. Obenem je Hawkins preziral marihuano, njegovo mlado spremstvo pa ne. Čeprav je vseh pet pelo oziroma so bili vsi po vrsti multiinštrumentalisti, so tudi po razhodu s Hawkinsom iskali zavetje pri novem frontmanu. Najprej so bili že v dogovoru s starim bluesarjem Sonnyjem Boyem Williamsonom, ki pa je prehitro umrl. Nato so naleteli na Johna Hammonda mlajšega, sina istoimenskega vplivnega očeta in po materini liniji pravnuka Williama Henrya Vanderbilta, ki je bil ob svojem času najbogatejši Američan, medtem ko se je pravnuk John Hammond izoblikoval v glasbenega vplivneža. Hammond je bil na primer tisti, ki je bodisi odkril bodisi ponudil prvo priložnost Bennyu Goodmanu, Countu Basieju, Billie Holliday, Arethi Franklin, Petu Seegerju kot tudi Bobu Dylanu. Tudi njegov sin Hammond mlajši je raje, kot da bi se ukvarjal s suhoparnim finančništvom, igral blues oziroma ljudsko glasbo.
Po snemanju plošče z The Hawks leta 1965 jih je mlajši Hammond omenil Dylanovemu menedžerju Albertu Grossmanu (tudi menedžerju Janis Joplin, Peter, Paul & Mary …), poslovnežu, ki si je izmislil Newport Folk Festival oziroma je bil ključna oseba komercialnega vzpona novega ameriškega folk vala. S pojavom rokenrola in kasneje britanskih zasedb je žanr, na čelu katerega so bili v štiridesetih letih izvajalci, kot sta denimo Woody Guthrie in Lead Belly, zamrl. Grossman ga je obudil in iz njega naredil posel. Ena od potez je bila tudi seznanitev Hawksov z Dylanom. Predvsem Robbie Robertson, Mohavk po materini liniji in virtuozni kitarist, ki se je znal podrejati, je postal najzanesljivejši Dylanov sodelavec, medtem ko je bobnar Levon Helm po nekaj koncertih, na katerih je doživel ogorčenje akustičarskih puristov ob Dylanovem prestopu na elektriko, zapustil turnejo in odšel za dobro leto služit denar na naftno ploščad. Ponovno se jim je pridružil, ko je po koncu svetovne turneje Dylan spremljevalno zasedbo povabil v Woodstock, kjer je živel. Ustalili so se v hiši z rožnato azbestno fasado, kar je na koncu dalo naslov njihovi plošči. Osnovni namen je bil piljenje Dylanovih skladb, vendar so pridobili samozavest za lastne. Poleg Robertsona in Helma, ki je bil edini Američan, medtem ko so bili preostali štirje Kanadčani, sta bila standardna člana postave še baskitarist Rick Danko, pianist Richard Manuel in organist Garth Hudson. Slednji je bil arhitekt zvoka, ki v nasprotju z mnogimi kolegi tistega časa ni igral orgel znamke Hammond, temveč Lowrey, Hammondu konkurenčno znamko, ki je bila manj v uporabi. Elton John na primer Hudsona, ki je igral tudi saksofon, navaja kot enega svojih bistvenih vzornikov.
ZDA vrnejo udarec Britaniji
Leta 1968 je Robbie Robertson kot najmlajši član štel petindvajset let. Za njim kot tudi za drugimi člani je bilo slabih deset let profesionalne kariere, ko so si kot spremljevalna posadka Dylana na njegovi svetovni turneji pridobili še prepoznavnost oziroma status znotraj glasbene birokracije. Grossman je seveda postal še njihov menedžer in jim izposloval pogodbo za lastno ploščo, za katero je Dylan prispeval dve skladbi, I Shall Be Released, This Wheel's on Fire in besedilo za Tears of Rage. Druge so bile avtorstvo članov The Band na čelu z Robbiejem Robertsonom, ki je samostojni avtor uspešnice The Weight, nosilne skladbe prvega albuma in po izboru Rock'n'roll Hall of Fame ene od petsto skladb, ki so oblikovale rokenrol. Na ameriški lestvici je skladba resda prilezla do vsega triinšestdesetega mesta, vendar je pridobila kultni status kot del glasbene opreme filma Goli v sedlu.
Tako južnjaško zveneče skladbe z značilnim večglasjem v refrenu v tedanji pop glasbi ni bilo, obenem se je tematika navezovala na versko goreči biblični pas na jugu ZDA, in kot je Robertson povedal, je bil pri oblikovanju likov v besedilu, ki govori o popotniku, ki gre v južnjaško mesto Nazareth, navdihnjen z nadrealizmom Louisa Bunuela: »Ko prideš samo nekoga pozdravit in se zapleteš v neverjetno zagato.« Skladbo je odpel Levon Helm, ki je bil dejansko južnjak iz Arkansasa. Podoben je primer kasnejše uspešnice The Night They Drove Old Dixie Down, pesmi o revnem belopoltem južnjaku v zadnjih dneh ameriške državljanske vojne, ki velja za eno najboljših pesmi s to tematiko. Tudi njo je napisal Kanadčan, ki je po materini liniji iz plemena Mohavk, torej Robbertson, in jo odpel Levon, čeprav je bila še uspešnejša priredba Joan Baez.
S ploščo Music from Big Pink so The Band izstopili iz statusa Dylanovih električarjev in postali samostojna skupina, ki je utemeljila žanr americane, prek katere so ZDA vrnile udarec britanski invaziji. Tudi The Rolling Stones so začeli posegati po country in ameriški folk glasbi in Roger Waters je izjavil, da je Music from Big Pink po Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band najbolj vpliven album za delovanje Pink Floyd. In seveda. Osrednji spomenik skupini The Band je postavil Martin Scorsese s filmom The Last Waltz iz njihovega zadnjega koncerta v originalni postavi iz leta 1976.
