Mnoga so bila domiselna, nekatera tehnično pogumna, druga preprosto prismuknjena. Skupno jim je bilo predvsem to, da so ostala nekje med zamislijo in navado. Ljudje so jih gledali, se jim smejali, jih občudovali na sejmih – nato pa raje kupili kaj bolj običajnega.
Trikolesniki so bili dolgo videti kot razumni kompromis. Imeli so streho in sedeže, a so bili cenejši, lažji in pogosto davčno ugodnejši od pravih avtomobilov. Po drugi svetovni vojni, ko je Evropa potrebovala poceni prevoz, se je zdelo, da bi lahko prav mikromobili zapolnili vrzel med skuterjem in avtomobilom. Messerschmitt KR200 je bil kot kokpit na treh kolesih: potnika sta sedela drug za drugim, nad njima se je odpirala prozorna kabina, oblika pa je izdajala letalsko poreklo podjetja. BMW isetta je šla v drugo smer – vstopalo se je skozi velika sprednja vrata, avtomobilček pa je bil bolj podoben gospodinjskemu aparatu kot statusnemu simbolu. A ravno status je bil težava. Ko so si kupci lahko privoščili več, niso več hoteli vozila, ki je spominjalo na nujno rešitev. Hoteli so pravi avto, s štirimi kolesi, prtljažnikom, dostojanstvom in vsaj iluzijo varnosti. Britanski reliant robin je zato zanimiva izjema: ni bil popoln neuspeh, postal je celo del popularne kulture, a hkrati tudi sinonim za avtomobil, ki ga je lahko spremeniti v šalo. Tri kolesa so bila tehnično lahko dovolj, simbolno pa skoraj nikoli. Kupci niso zavračali le vozila, temveč tudi občutek, da se vozijo v nečem začasnem.
Avtomobil, ki je hotel tudi plavati
Še bolj zapeljiva je bila ideja avtomobila dvoživke. Kdo si ne bi želel vozila, s katerim se pripelješ do jezera, zapelješ naravnost v vodo in nadaljuješ pot kot s čolnom? Toda te sanje so imele od začetka težavo: dober avto in dober čoln sta si konstrukcijsko pogosto nasprotnika. Avto potrebuje kolesa, podvozje, vrata, zavore in trdnost pri trku, čoln pa lahek trup, neprepustnost in stabilnost na vodi. Ko vse to združiš, praviloma dobiš vozilo, ki na cesti ni povsem avto, na vodi pa ni povsem čoln.
Najbolj znan civilni primer je amphicar 770 iz šestdesetih let. Bil je prikupen, z visokimi blatniki in propelerjema, ter je znal resnično zaplavati, a je ostal predvsem posebnost. Na cesti je bil počasen, na vodi še počasnejši, vzdrževanje pa je zahtevalo več potrpljenja, kot ga ima voznik po nedeljskem izletu. Vojaški volkswagen schwimmwagen je dokazoval, da je amfibijsko vozilo lahko uporabno, toda vojska ima drugačne kriterije kot družina na poti na morje. Tudi poznejši gibbs aquada je pokazal, da je mogoče izdelati hitro dvoživko, ki zmore spodobne hitrosti na kopnem in vodi, vendar je ostal bolj tehnološki dokaz kot začetek novega razreda vozil.
Prihodnost, ki je prišla prehitro
Nekatera vozila niso propadla zato, ker bi bila premalo domiselna, temveč zato, ker je bila domišljija hitrejša od vsakdanjega življenja. Sinclair C5, električni trikolesnik iz leta 1985, je danes videti skoraj preroški: majhen, električen, namenjen mestu, brez velikih okoljskih obljub avtomobilske industrije. Toda v svojem času je deloval nevarno nizek, premalo zaščiten in preveč izpostavljen dežju, tovornjakom in posmehu. Namesto simbola nove mobilnosti je postal simbol nerodnega futurizma. Podobno usodo so doživeli številni drugi posebneži. Peel P50, eden najmanjših serijskih avtomobilov, je bil čudež kompaktnosti, vendar bolj odgovor na vprašanje iz kviza kot resna rešitev za množice. Bond bug je bil oranžen klin na kolesih, oblikovno drzen in duhovit, a preveč poseben, da bi ga sprejela široka publika. Takšni avtomobili so pogosto končali v muzejih, televizijskih oddajah in zbirateljskih garažah – tam, kjer nenavadnost postane prednost, ne ovira.
Njihov neuspeh zato ni le zgodba o slabih poslovnih odločitvah. Je tudi opomnik, da avtomobil ni samo tehnični predmet, ampak družbeni dogovor. Mora se zdeti uporaben, varen, sprejemljiv in dovolj normalen, da si ga človek upa parkirati pred službo. Trikolesniki, dvoživke in električni čudeži so pogosto zadeli eno od teh točk, redko pa vse hkrati. Zato niso zares zaživeli – ne zato, ker bi jim manjkalo domišljije, temveč ker je bilo vsakdanje življenje manj pogumno od njihovih konstruktorjev.
