»Oprostite, gospod natakar, na velikem plakatu pred vhodom v vašo restavracijo piše, da gostom omogočate tudi brezžično telefonsko povezavo s spletom. Je to res?«
»Seveda, a ne danes. Nekam smo namreč založili listek z geslom za wi-fi …«
Dobrodošli na Floresu, otoškem raju med otokoma Sumbawa na zahodu in Timor na vzhodu. Portugalski pomorščaki so mu zaradi oblice cvetočega rastlinja nadeli ime po besedi »flores« (rože), drugače kot na približno tisoč kilometrov oddaljenem Baliju pa Floresa še niso zaznamovale pasti prekomernega turizma in človekovega pohlepa.
Omenjena nedostopnost do spleta na nekaterih območjih otoka se turistu hitro pokaže v obliki blagodejnih učinkov. Vsakdanje tegobe in misli o službenih obveznostih so pozabljene takoj, ko si organizem vsaj malo opomore po približno 17-urnem letenju, prestopanju in čakanju na letališčih ter šesturni časovni razliki v primerjavi z našo državo.
Vnemo otrok po kratkočasenju z mobilnimi igrami in drugi zabavi na telefonu na Floresu, na severu obdanem s Floresovim, na jugu pa Savskim morjem, nadomestita kopanje v kristalno čistem morju ter spoznavanje starodavnih običajev in eksotične hrane. Vprašanja zvedavih domačinov, ki želijo z iskricami v očeh izvedeti, od kod prihajamo obiskovalci in kako je pri nas, so prav tako zabavna stalnica ob vsakem premiku po otoku.
V ravnovesju s kulturno dediščino
Ko se letala azijskih prevoznikov najpogosteje iz 18-milijonske prestolnice Džakarta na Javi, Denpasarja na Baliju ali Singapurja spustijo nad floreško pokrajino (poimenovano tudi kot vzhodna Nusa Tenggara), se pod njimi razprostirajo neskončna modrina Tihega in Indijskega oceana, verige zelenih hribov, tropski gozdovi in globoki zalivi.
Ob pristanku v pristaniškem mestecu Labuan Bajo na zahodnem delu otoka, ki je glavno izhodišče za izlet na otok Komodo, je zaznati živahen utrip popotnikov z vsega sveta, že po nekajminutni vožnji v smeri notranjosti otoka pa postane jasno, da življenje na Floresu še vedno poteka v ritmu narave.
Starodavni običaji več kot dva milijona prebivalcev, ki pripadajo številnim etničnim skupinam in – čeprav jih povezuje uradni indonezijski jezik – govorijo različna narečja, ostajajo tam pomemben del vsakdana. Večina prebivalcev je rimskokatoliške vere, kar je v Indoneziji precej posebna značilnost.
Gorato zaledje otoka turiste privablja predvsem zaradi obiska vulkanov, riževih polj in tradicionalnih vasic z značilnimi stožčastimi hišami. Med najbolj obiskani sta Wae Rebo in Bena.
Srečanje z mogočnimi plazilci
Že nekaj let z naskokom najpomembnejši del rutine popotnikov na Floresu je raziskovanje že omenjenega narodnega parka Komodo, kjer živijo znameniti komodoški varani. Ene najbolj posebnih živali tako v Indoneziji kot na svetu lahko zrastejo več kot tri metre v dolžino in običajno tehtajo od 70 do 90 kilogramov, največji tudi več kot 100 kilogramov.
Po ocenah naravovarstvenikov jih je na otoku skupno le še približno 2000. Čeprav so vrhunski plenilci in mrhovinarji, jim teknejo tako jeleni, divji prašiči in vodni bivoli kot tudi manjši plazilci in ptice ter občasno celo lastni mladiči. Tudi zato ti prvih nekaj let živijo na drevesih, kjer so varnejši pred odraslimi varani.
Njihov plen ubijejo bakterije v njihovih ustih in strupene žleze, katerih izločki povzročijo močno krvavitev in padec krvnega tlaka, kar oteži pobeg plena. Čeprav so napadi na ljudi redki, so komodoški varani kot veliki plenilci lahko zelo nevarni tudi za radovedne obiskovalce Komoda, zato njihovi premiki po nacionalnem parku potekajo le v spremstvu usposobljenih čuvajev – rangerjev.
Najhitrejša pot do srečanja z varani je prevoz s hitrim gliserjem, na voljo pa so tudi organizirane tridnevne ture v obliki križarjenja, raziskovanja sosednjih otočkov ter snorkljanja in potapljanja. Enodnevni izlet na Komodo običajno vključuje vožnjo do otokov Komodo, Rinca in Padar. Slednji na vrhu polurnega vzpona ponuja nepozaben razgled na tri idilične zalive in velja za eno najbolj fotografiranih razglednih točk v Indoneziji.
Rajski otok zaradi belega in temnejšega vulkanskega peska obkrožajo plaže različnih barv, največja znamenitost med njimi je Rožnata plaža (Pink beach), ki so jo obarvale rdeče korale.
Raznolika eksotična narava
Poleg srečanja z mogočnimi plazilci obiskovalce komodoškega narodnega parka, ki se umešča tudi med najbolj zaželene potapljaške destinacije na svetu, privabljata še raziskovanje koralnih grebenov in občudovanje pisanih tropskih rib.
Tudi floreška notranjost je izjemno raznolika, posebno, a tudi naporno doživetje pa predstavlja vožnja po vijugastih in zelo počasnih gorskih cestah. Ker je cestna infrastruktura slabo razvita, javni prevoz pa zamuden, si večina popotnikov, ki niso vajeni vožnje po levi strani cestišča, najame avtomobil z voznikom.
Opazovanje osupljivo lepih razgledov na terasasta polja, slapove, vulkanske doline ali samotne zalive, ki se odpirajo za vsakim ovinkom in jih zmotijo le množice hitečih motoristov, pešcev in živali na cesti, je tako precej udobnejše in bolj brezskrbno.
Nad tropskimi gozdovi se dviga kar štirinajst vulkanov, med njimi je najbolj znan Kelimutu. Na njegovem vrhu ležijo tri kraterska jezera, po besedah domačina Yanceja, ki je že vrsto let zapisan otoškemu turizmu in v zadnjem obdobju deluje kot voznik in vodnik turistov, se njihove barve zaradi kemičnih procesov v vodi občasno spreminjajo – od turkizne in zelene do rjave ali skoraj črne.
»Domačini verjamemo, da so jezera prebivališče duš umrlih, zato je območje Kelimutuja prežeto z globokim spoštovanjem in številnimi legendami,« ponosno pojasni Yance. Najpogostejše izhodišče za obisk Kelimutuja je vasica Moni, od koder vas voznik še pred sončnim vzhodom z avtomobilom zapelje do vznožja vulkana oziroma začetka urejene polurne poti s stopnicami in vas pospremi do razglednih točk.
Po sledeh nenavadnega odkritja
Yance, ki je rojen v Rutengu na 1200 metrih nadmorske višine, za mestom Maumere na vzhodu otoka drugem največjem floreškem mestu, turistom z velikim ponosom vselej razkaže posebna riževa polja, ki so razdeljena v obliki pajkove mreže, kar odraža tradicionalni način delitve zemlje med družine. Pove, da prebivalci tamkajšnjega širšega območja še vedno negujejo stare običaje, izdelujejo ročno tkane tkanine ikat, pridelujejo riž, kavo in začimbe. Obiskovalce vselej sprejemajo z iskreno gostoljubnostjo.
Vsekakor vredna ogleda je tudi jama Liang Bua, ki leži približno 15 kilometrov severno od Rutenga. Leta 2003 so tam odkrili ostanke dotlej neznane vrste človeka (Homo floresiensis oziroma hobit). Replika najdenega okostja približno meter visoke odrasle ženske, ki je na Floresu živela pred približno 50.000 leti, ko so na območju že živeli tudi sodobni ljudje, je razstavljena v tamkajšnjem manjšem muzeju.
Turizem se na otoku šele razvija, ozaveščeni domačini pa so v svojih opozorilih jasni, da mora ostati v ravnovesju z varovanjem narave in kulturne dediščine. Največ obiskovalcev, med katerimi poleg azijskih turistov prednjačijo Nizozemci, Belgijci in prebivalci Velike Britanije, otok obišče zaradi želje po miru, neokrnjene pokrajine in srečanja z načinom življenja, ki ga sodobni svet še ni zaznamoval v njegovi uničujoči različici.
Nezavidljivi okoljski izzivi
Čeprav je Flores eden najlepših indonezijskih otokov, pa se tamkajšnji prebivalci soočajo tudi s precejšnjo revščino ter z nizkimi prihodki živijo predvsem od kmetijstva in ribištva. Ker leži otok na vulkansko zelo aktivnem območju, ga v veliki meri ogrožajo potresi, vulkanski izbruhi, zemeljski plazovi in tudi občasni cunamiji. Ozke in ponekod precej poškodovane ceste potovanja med kraji podaljšajo za več ur, v nekaterih vaseh pa imajo prebivalci poleg omejenega dostopa do spleta tudi precej ovirane možnosti za zdravstvene storitve.
Kljub temu je Flores zaradi svoje lepote in pristnega gostoljubja avtentičen. Življenje je tam počasnejše, glede na toplino, odprtost in lahkotnost prebivalcev tudi pri reševanju vsakodnevnih zagat pa se zdi, da tudi srečnejše.
»Oprostite, gospa, obljubljeno je bilo, da bo imel naš bungalov na plaži klimatsko napravo. Jo lahko vključite?«
»Seveda, a ne danes. Zjutraj se je namreč pokvarila …«
