Medtem ko vrtovi počivajo pod zmrzaljo in se narava umakne v sivino, se v čistih slovenskih potokih dogaja čudež. Navadna vodna kreša, pogosto spregledana in podcenjena, je po mnenju znanstvenikov najbolj popolno živilo na planetu. In prav zdaj, decembra, je njen čas.
Sprehod ob potoku v tem času bržkone običajno ne obeta kulinaričnih presežkov. Drevesa so gola, tla trda in trava komaj živa. Vendar pa pozorno oko v plitvinah bistrih, tekočih voda opazi preproge živahnega, temnega zelenila. To ni alga in ni plevel. To je Nasturtium officinale oziroma navadna vodna kreša – rastlina, ki je premagala ohrovt, špinačo in borovnice ter zasedla prestol najbolj hranljivega živila na svetu.
V času, ko so police supermarketov polne dragih, uvoženih superživil v prahu in kapsulah, nam narava tik pred pragom ponuja brezplačno, veliko boljšo alternativo.
Rezultat analiz
Status vodne kreše kot »najbolj zdravega živila« ni marketinška poteza blogerjev o zdravem načinu življenja, temveč rezultat strogih analiz. Študija, ki so jo izvedli raziskovalci ameriškega Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC), je analizirala 47 vrst sadja in zelenjave glede na vsebnost 17 ključnih hranil – vključno z vlakninami, beljakovinami, kalijem in vitamini.
Rezultat je presenetil mnoge. Vodna kreša je bila edino živilo, ki je doseglo popolno oceno 100 točk glede na gostoto hranil. Za primerjavo: kitajsko zelje je doseglo 91,99 točke, priljubljeni ohrovt pa precej nižjih 49,07 točke.
Skrivnost te vodne rastline je v njeni kemični obrambi. Oster, pekoč okus, ki spominja na redkvico ali hren, je posledica visoke vsebnosti glukozinolatov. Ko rastlino prežvečimo, se te spojine pretvorijo v izotiocianate, ki imajo dokazane močne protirakave lastnosti in sposobnost popravila poškodovanega DNK. Poleg tega vsebuje več železa kot špinača, več kalcija kot mleko in več vitamina C kot pomaranče.
Od Hipokrata do sodobnih potokov
Čeprav se danes zdi kot novost, je vodna kreša ena najstarejših listnatih zelenjav, kar jih človeštvo pozna. Zgodovinski zapisi kažejo, da je oče medicine, Hipokrat, svojo prvo bolnišnico na otoku Kos zgradil namenoma ob reki, da je lahko imel stalen dostop do sveže kreše, ki jo je uporabljal za zdravljenje krvnih bolezni svojih pacientov.
Rimski vojaki so jo uživali pred bitkami, verujoč, da jim bo dala moč in pogum, v viktorijanski Angliji pa je bila znana kot kruh revežev, saj so jo delavski razredi uživali za zajtrk, da so nadomestili pomanjkanje drugih virov hrane.
Danes je v Sloveniji, deželi voda, ta tradicija skoraj pozabljena, čeprav so pogoji za njeno rast idealni. Vodna kreša ljubi hladno, s kalcijem bogato in tekočo vodo. Ne prenese stoječih mlak, ker potrebuje kisik in gibanje, kar pomeni, da raste samo v najčistejših ekosistemih.
Umetnost zimskega nabiranja
Za sodobnega nabiralca je december tako najboljši čas za iskanje te rastline. Ker je vodna kreša odporna na mraz, raste tudi, ko temperature padejo, voda, v kateri uspeva, pa le redko zamrzne, saj izvira iz globin zemlje s stalno temperaturo.
Prepoznavanje je preprosto, vendar zahteva previdnost. Rastlina ima votla stebla, ki plavajo na vodi ali se plazijo po mokrem blatu. Listi so pernato deljeni, s temno zelenimi, mesnatimi in bleščečimi lističi, pri čemer je končni listič vedno večji od stranskih.
Vendar pa pri nabiranju velja opozorilo, ki ga v lahkotnih spletnih vodičih pogosto spregledajo. Ker raste v vodi, je ključno, kje jo nabiramo. Potoki, ki tečejo skozi pašnike z živino, so lahko tvegani zaradi prisotnosti jajčec jetrnega metljaja. Strokovnjaki svetujejo nabiranje le ob izvirih ali v preverjeno čistih gozdnih potokih, kjer ni gnojenja ali paše v bližini.
Kulinarična renesansa
Kako torej uporabiti to zeleno zlato? Največja napaka, ki jo lahko storite, je, da vodno krešo prekuhate. Toplota namreč uniči encim mirozinazo (tioglukozidaza), ki je ključen za tvorbo tistih zdravilnih spojin, zaradi katerih je rastlina tako cenjena.
Najboljša je surova. Njen oster profil lahko povzdigne preprost sendvič z avokadom ali doda globino zimski solati s krompirjem. V visoki kuhinji jo uporabljajo v obliki olj ali kot pikantno dekoracijo na kremnih juhah. Če jo že dodajate toplim jedem, naj bo to v zadnji sekundi, le toliko, da listi ovenijo, a ohranijo svojo vitalnost.
