Slovenija ima kar deset restavracij z vsaj eno zvezdico, med njimi eno restavracijo tremi (Hiša Franko) in eno z dvema zvezdicama (Milka). Kar je, če primerjamo recimo z Italijo, veliko. Ni dvoma, da Slovenci v tem smislu počnemo nekaj okusnega. A očitno ima trdno zabetonirano sodelovanje med našim gospodarskim ministrstvom in francoskim Michelinom tudi veliko črno piko. Odkar pri Michelinu ocenjujejo, da je Slovenija svetovna gostinska velesila, v naši deželi slovenski gostje težko plačujemo vse višje račune.
V Hiši Franko je cena večerje brez pijače za eno osebo 325 evrov. Pri Milki je večerja 260 evrov. Pri Griču je daljši meni 150 evrov, pri Pavusu na gradu v Laškem, ki je zvezdico dobil letos, daljši meni stane 130 evrov. Ko tem cenam dodate pijače in pomnožite s štirimi osebami, gredo cene v tisoče evrov za večerjo, kar je za povprečne družine nesprejemljivo.
Jasno, Michelinovo ocenjevanje bogato plačamo vsi Slovenci, dobro ocenjene restavracije pa obiskujejo redki bogatejši Slovenci in predvsem tuji turisti, ki raziskujejo našo očitno prvovrstno kulinariko. Kulinariko, ki naj bi imela osnove v naših lokalnih pridelkih in sestavinah. In spet prihaja do paradoksa, še enega v zbirki za Michelin tako zelo značilnih.
Morda so sestavine na krožnikih bogatih gostov v mnogih primerih res lokalne, a je tudi dejstvo, da je naša prehranjevalna industrija že skoraj povsem v rokah tujih lastnikov. In na koncu bomo lahko ugotovili, da Slovenija zgolj posoja teren tujim proizvajalcem, da v naših restavracijah strežejo tujim gostom. Nedeljski dnevnik
