Referendumsko vprašanje se je nanašalo na osebe, ki naj bi denarno socialno pomoč (DSP) prejemale, kljub temu da so delovno sposobne in brez objektivnih ovir za delo. Koliko naj bi bilo takšnih oseb, ki naj bi torej zlorabljale DSP, in kdo naj bi bile te osebe, v predreferendumski kampanji nismo izvedeli. Prav tako ne, kako naj bi bile te osebe sploh upravičene do DSP, saj že veljavni zakon določa, da je do DSP upravičen le, kdor si materialne varnosti ne more zagotoviti zaradi objektivnih okoliščin, na katere sam ne more vplivati.
Prejemanje DSP je torej že zdaj strogo zakonsko regulirano, pravica pa ni brezpogojna. Veljavni zakon o socialnovarstvenih prejemkih določa tudi krivdne razloge za odvzem, ko prejemnik brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko vodile do zaposlitve oziroma izboljšanja socialnega položaja.
V tem smislu je bilo referendumsko vprašanje, kot je opozorila zakonodajno-pravna služba državnega zbora, najmanj nejasno, če ne protislovno. Po ocenah kritikov pa kot takšno namenjeno predvsem mobilizaciji volilnega telesa na osnovi čustev.
»Nisem presečen nad rezultati tega referenduma, zato ker je bilo tudi vprašanje postavljeno tako poenostavljeno in manipulativno, da je vzbudilo čustva pri ljudeh. Še vedno pa je približno 40 odstotkov ljudi, ki temu ni nasedlo in se zaveda, kako pomembna je neka horizontalna socialna podpora družbeno marginaliziranim skupinam v težavah in kako pomembno za širšo družbeno kohezivnost je, da imamo socialno mrežo. Seveda se vsi strinjamo, da naj za delo sposobni prispevajo družbi. Ampak pri tem se ne sme zanemariti kompleksnejših družbenih vprašanj, na katera moramo odgovoriti ne samo na način 'zdrave pameti', o kateri je govoril Janez Janša. Že desetletje se ukvarjam z zakonodajo na področju socialnih transferjev, zadnja štiri leta tudi kot državni sekretar. Zakonodaja je že zdaj takšna, da za tiste, ki ne želijo delati, ki se ne javljajo na razgovore, pozna veliko tako imenovanih krivdnih razlogov, zaradi katerih izgubijo denarno socialno pomoč,« je za Dnevnik komentiral Dan Juvan, državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v prejšnji vladi.
Družbenokoristno delo kot pogoj ali individualna spodbuda?
To sicer še ne pomeni, da ni mogoče izboljšati nadzora s ciljem preprečevanja morebitnih zlorab ter uveljaviti dodatnih ukrepov in podpore za okrepitev aktiviranja prejemnikov DSP z namenom povečanja njihove zaposljivosti, preprečevanja dolgotrajne odvisnosti od socialnih transferjev ter spodbujanja njihovega vključevanja na trg dela in v širše družbeno okolje.
Pri čemer pa je po opozorilih tako pravnikov kot strokovnjakov s področja socialnega dela bistvena razlika med tem, da je družbenokoristno delo del individualnega načrta pomoči, in tem, da je splošen pogoj za dostop do sredstev za osnovno preživetje. DSP je namreč temeljni socialnovarstveni prejemek, ki zagotavlja življenjski minimum za preživetje. Pogojevanje bi bilo zato sporno z vidika ustavne pravice do socialne varnosti. V Društvu socialnih delavk in delavcev Slovenije so poudarili pomen individualiziranega pristopa, ki upošteva življenjske okoliščine posameznika, njegove zmožnosti, potrebe in ovire pri vključevanju na trg dela.
Dan Juvan ocenjuje, da tega, kar je koalicija spraševala na referendumu, v zakonodaji niti ni mogoče urejati. »Nezamisljivo je, da bi bil nekdo, ki svoje dolžnosti do zavoda za zaposlovanje in centra za socialno delo opravi, vseeno prisiljen v neko delo za 500 evrov brez vsakršnih delavskih pravic. Prepričan sem, da bo vlada v prihodnosti, če bo seveda v to zakonodajo posegala, ta referendum uporabila kot izgovor za zaostrovanje že obstoječih pravil. Predstavljam si, in to je že bil tudi predlog NSi v preteklosti, da bo sledil izpis iz evidence že po prvi kršitvi in ne šele po drugi. Zavod za zaposlovanje bi se v prihodnosti lahko spremenil v vladno agencijo, ki ljudi sili delati, ne pa v zavod, ki išče ljudem kariere in jim pomaga pri zaposlitvah.«
Po njegovem mnenju sicer glavni razlog za to referendumsko vprašanje niti ni bil v neki iskreni želji spreminjati obstoječi sistem socialnih transferjev, ampak predvsem v mobilizaciji desnih volilcev na volišča zaradi zakonodajnega referenduma o preiskovalnih komisijah.
Past brezplačne delovne sile in stigmatizacije
Kakšne naj bi bile morebitne nove zakonske rešitve, volilci pred referendumom niso izvedeli, čeprav so že v Skupnosti centrov za socialno delo opozorili, da bi bilo pred odločanjem treba oblikovati celovite, strokovno utemeljene ter v praksi preverjene in izvedljive rešitve.
Namesto tega ostaja odprta cela vrsta vprašanj: kdo in po kakšnih merilih bi presojal dejansko zmožnost za delo, kdo bi zagotavljal ustrezna družbenokoristna dela, kdo bi upravičence vanje razporejal, spremljal izvajanje, skrbel za varnost in zdravje pri delu, v kakšnem obsegu bi ga moral prejemnik opraviti, kaj bi pomenila zavrnitev … Vprašanje je tudi, ali bi tak sistem prinesel želene učinke, kakšni bi bili njegovi stroški in ali ne bi nadomeščal rednih oblik dela ter vodil v dodatno stigmatizacijo. Teh odgovorov na ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve še niso ponudili, pač pa so poudarili le, da družbenokoristno delo razumejo kot eno od možnih poti aktiviranja posameznika in njegovega ponovnega vključevanja v aktivno življenje. Morebitna večinska podpora volilcev pa bi bila zanje signal, da je zakonodajo na tem področju treba spremeniti.
Delovna sposobnost še ne pomeni dejanske zaposljivosti
Po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje je trenutno v državi okrog 16.700 brezposelnih oseb, ki so prejemniki denarne socialne pomoči. Vseh prejemnikov denarne socialne pomoči je več, saj jo prejemajo tudi otroci, osebe, ki zaradi različnih okoliščin niso sposobne za delo, ter zaposleni oziroma delovno aktivni ljudje, kadar dohodki gospodinjstva ne dosegajo zakonsko določenega minimalnega dohodka.
Toda tudi 16.700 brezposelnih prejemnikov DSP in od tega okrog 10.300 dolgotrajno brezposelnih ni mogoče enačiti s številom ljudi, ki bi jih zajela morebitna nova obveznost. Dejstvo, da je nekdo registrirano brezposeln in prejema DSP, ne pomeni, da nima objektivnih ovir za delo in da je za delo sposoben, saj formalna delovna sposobnost še ne pomeni dejanske zaposljivosti.
Na zavodu so ocenili, da je med brezposelnimi prejemniki denarne socialne pomoči trenutno okoli 1400 neposredno zaposljivih – gre za osebe, ki se znajdejo v trenutni finančni stiski in se pogosto že v nekaj mesecih zaposlijo, medtem ko je 8500 zaposljivih z dodatnimi aktivnostmi in 6700 zaposljivih s poglobljeno podporo zaradi kompleksnih zdravstvenih, psihosocialnih, izobrazbenih in drugih ovir, ki vplivajo na njihovo socialno izključenost in zaposljivost.
