Novo mesto je tipično malo mesto, mesto, kjer se ljudje med seboj poznamo, kjer se ne moreš skriti in početi nečesa, česar ne bi že naslednji dan izvedeli vsi, ki te poznajo. Torej skoraj vsi.

In če si poleg tega še novinar pokrajinskega časopisa, ki ima sedež prav v mestu, je to še težje in človeku niti na pamet več ne pade, da bi poskusil kaj takega.

Ko sem bil še študent in sem ob študiju delal pri časopisu, ki ga držite v roki, torej na Dnevniku, so mi ob odhodu tam redno zaposlenega sodelavca na služenje vojaškega roka v JLA ponudili službo. Za določen čas, a so rekli, da je to zgolj formalnost, da potem še nikogar niso pustili brez službe. Pa sem se odločil, da se po diplomi vrnem v svoje mesto. V Novo mesto. Prepričan, da je to najlepše mesto in da v njem živijo ljudje, s katerimi želim živeti. In kjer želim tudi delati.

- Glavni trg,- 11.11.2026. - Igor Vidmar, slovenski novinar urednik, v Novem Mestu.Novo Mesto,OPOMBA ZA OBJEKTIV!!!//FOTO: Bojan Velikonja / Foto: Bojan Velikonja

Ko Novomeščan reče, da gre v mesto, to pomeni, da gre tja, kjer je bilo Novo mesto, preden je priključilo vsa primestna naselja in vasi. Fotografija: Bojan Velikonja

Mi je bilo kdaj zaradi te odločitve žal? Nikoli. Še vedno imam rad to mesto in težko si predstavljam, da bi živel kje drugje. Tu imamo vse. Z Ragovim logom in Portovalom imamo dva mestna gozdova in Krko, ki se, kot je nekoč zapisal pesnik Dragotin Kette, »tiha in nema vije krog mesta in ga objema kot ljubica zvesta«. Novo mesto ima naravo dobesedno sredi mesta. In to veliko šteje. Vsaj pri meni. Pa imamo velike tovarne in z njimi zaposlitev, imamo železnico, gledališče, nogometni klub, simfonični orkester, jazzovski festival, bazen, poklicno gasilsko enoto, dobro bolnišnico in celo univerzo. Pa vinograde okoli mesta in spomladi cvičkarijo oziroma uradno prireditev, imenovano Teden cvička. Teden tega simbola Dolenjske.

Če me torej vprašate, kako je živeti v Novem mestu, je moj odgovor, da dobro. Tako kot v tisti šali o slabem vinu v uvodu? Kdaj pa kdaj tudi.

Naše malo mesto

Ob štetju prebivalstva leta 1981 je naselje Novo mesto štelo natanko 22.333 prebivalcev. To je številka, ki si jo je mogoče zapomniti. Takrat se je tudi vedelo, koliko od teh ljudi je Slovencev, koliko Hrvatov, Srbov, Bosancev in Romov in koliko Eskimov. Ja, tudi enega Eskima je imelo takrat Novo mesto. Za Eskima se je izrekel neki moj prijatelj, ki je imel po osamosvojitvi zaradi tega kar precej težav, saj se je s tem deset let pred samostojnostjo Slovenije nehote odrekel njenemu državljanstvu. Danes je narodna pripadnost prebivalcev Novega mesta in tudi vseh drugih slovenskih mest, trgov in vasi skrivnost. Po zakonu.

- 11.11.2026. - Igor Vidmar, slovenski novinar urednik, v Novem Mestu.Novo Mesto,OPOMBA ZA OBJEKTIV!!!//FOTO: Bojan Velikonja / Foto: Bojan Velikonja

Fotografija: Bojan Velikonja

Zdaj ima Novo mesto komaj kaj več prebivalcev kot pred skoraj pol stoletja. Uradno menda okoli 25.000, čeprav se takole, po občutku, zdi precej večje, kot je bilo.

Če na Novo mesto pogledaš z Gorjancev, vidiš predvsem Revoz in Krko ter še nekaj hiš zraven. In prav ti dve podjetji oziroma Krka in nekdanji IMV, katerega nasledniki so Revoz, Adria, TPV in še nekaj podjetij, sta v polpretekli zgodovini, od nekaj let po drugi svetovni vojni in vse do danes, odločilno vplivali na življenje Novomeščanov, verjetno precej bolj, kot se tega zavedamo.

Brez njiju bi živeli drugače

Običajno ni znano, kdo je tam v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v času socializma, postavljal tovarne. V Novem mestu je to drugače. Tako Krka kot IMV sta imela svoja ustanovitelja. Krko je iz družinske lekarne postavil Boris Andrijanič, oče avtomobilske industrije v Novem mestu je Jurij Levičnik. Oba imata v Novem mestu svoji ulici oziroma cesti, oba imata doprsna kipa, Andrijanič v atriju upravne stavbe tovarne, ki jo je kot generalni direktor vodil vse do upokojitve, Levičnik na dvorišču nekdanje upravne stavbe IMV, podjetja, ki ga ni več. A ima svoj muzej! V njem so razstavljeni vsi avtomobili, kombiji, terenci in prikolice, ki so jih proizvajali in razvijali v tej novomeški tovarni, od Autounionovih (danes Audi) oziroma DKW-jevih kombijev in osebnih avtomobilov znamke Schnellaster, BMC-jevih ​​austinov do Renaultovih katrc, petk, znamenitih kombijev, prikolic in avtodomov.

- Muzej IMV,- 11.11.2026. - Igor Vidmar, slovenski novinar urednik, v Novem Mestu.Novo Mesto,OPOMBA ZA OBJEKTIV!!!//FOTO: Bojan Velikonja / Foto: Bojan Velikonja

Podjetja IMV ni več, a ima svoj muzej! V njem so razstavljeni vsi avtomobili, kombiji, terenci in prikolice, ki so jih proizvajali in razvijali v tej novomeški tovarni. Fotografija: Bojan Velikonja

Levičnikova zgodba je filmska. Ob začetku vojne je obiskoval gimnazijo, a je bil kmalu zaradi odkritega nasprotovanja okupatorju iz šole izključen, pa je šel v partizane, kjer se je kmalu vključil v Gorjanski bataljon. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941, po vojni pa je ostal v vojski in bliskovito napredoval vse do čina polkovnika in predavatelja na vojaški akademiji. A je zapustil JLA in se zaposlil v gospodarstvu ter ustanovil podjetje Motomontaža, ki se je leta 1955 preimenovalo v Industrijo motornih vozil (IMV), kjer je bil potem dolga leta generalni direktor.

A rojstvo avtomobilske industrije v Novem mestu ni minilo brez porodnih težav. Levičnik je dobival polena pod noge. Ko je prosjačil, da mu dovolijo ustanoviti podjetje, je od povojnih oblastnikov dobil jasno sporočilo: »Dolenjska naj bo rezervat za klobase, kislo zelje in medvede …« Že tako nerazvito južno Slovenijo od Save do kočevskih gozdov, od Kolpe do višnjegorskih hribov so hoteli prepustiti podeželskemu životarjenju.

A Levičnik in Andrijanič na drugem bregu reke Krke se nista dala. Posledice njunih vizij, trme in vztrajnosti v Novem mestu trpimo še danes. Brez njiju bi bilo naše mesto danes popolnoma drugačno, kajti tekstilna, lesna in gradbena industrija (Novoteks, Labod, Novoles, Pionir), ki je novomeško gospodarstvo držala pokonci pred osamosvojitvijo, je že zdavnaj usahnila. Kaj pomeni predvsem Andrijaničeva dediščina, povedo imena skoraj vseh športnih in tudi več kulturnih društev v mestu – Krka.

Še malo zgodovine

Če sežemo še nekoliko bolj v zgodovino, ugotovimo, da Novo mesto ni novo mesto. No, nekaj malega je tudi novega, obnovljenega, zgodovinsko gledano pa je kar precej staro. S privilegijsko listino ga je 7. aprila 1365 ustanovil vojvoda Rudolf IV. Habsburški. Istega leta je ustanovil tudi dunajsko univerzo, pa tudi umrl.

Očitno je rad ustanavljal, pa se ga je prijel tudi naziv ustanovitelj. Pa še en manj časten vzdevek je imel. Ponarejevalec. Mož je bil nedvomno zelo ambiciozen in častihlepen. Najbrž gre temu pripisati tudi izvorno ime mesta, ki ga je imenoval kar po sebi, Rudolfswerth (Rudolfovo pristanišče), po slovensko Rudolfovo. A tu živeče ljudstvo, pretežno slovanskega, se pravi slovenskega izvora, je mesto že takrat poimenovalo Novo mesto in nemška različica tega imena, Newestat, se je v uradnih listinah pojavila že v letu ustanovitve mesta.

Če na Novo mesto pogledaš z Gorjancev, vidiš predvsem Revoz in Krko ter še nekaj hiš zraven.

Je pa svoje ambicije Rudolf IV. Habsburški udejanjal tudi z manj častnimi dejanji. S ponarejanjem. Med njegovimi najpomembnejšimi ponaredki je bil ponaredek listine Privilegium Maius iz leta 1358, s katero je ponaredil listino Privilegium Minus iz leta 1152, ki govori o povzdignjenju avstrijskih vojvod in o pravicah, ki so jim bile podeljene. Tako se je kar sam razglasil za nadvojvodo, kar je pozneje Habsburžanom prišlo še zelo prav. A tovrstno goljufanje je bilo v tistem času nekaj običajnega in nam ga vse do danes ni uspelo iztrebiti.

Toliko o starosti mesta, ki pa je ob upoštevanju zgodovine naseljevanja na okljuku reke Krke v bistvu vseeno mlado, skoraj novo, kar potrjujejo tudi obsežne arheološke raziskave. Območje naj bi bilo poseljeno že v mlajši kameni dobi, v železni dobi pa je bilo naselje na tem mestu očitno eno pomembnejših evropskih središč.

Štukelj ni bil Novomeščan

Leon Štukelj je verjetno v svetu najbolj znan Novomeščan. S svojimi šestimi olimpijskimi medaljami in petimi naslovi svetovnega prvaka v gimnastiki je zapisan v zgodovino. A pravzaprav sploh ni bil Novomeščan. Formalno. Rojen je bil v Kandiji, naselju na desnem bregu Krke, ki je od leta 1923 sicer del Novega mesta, pred tem pa je bilo sedež ene največjih občin na Kranjskem. In v podzavesti Novomeščanov Kandija tudi po več kot sto letih ni del mesta. Ko Novomeščan reče, da gre v mesto, to pomeni, da gre tja, kjer je bilo Novo mesto, preden je priključilo vsa primestna naselja in vasi. Tako še danes večina mestnih naselij oziroma krajevnih skupnosti v svojem imenu nosi vas – Gotna vas, Regrča vas, Bučna vas, Irča vas, Žabja vas …

- spomenik Leon Štukelj,- 11.11.2026. - Igor Vidmar, slovenski novinar urednik, v Novem Mestu.Novo Mesto,OPOMBA ZA OBJEKTIV!!!//FOTO: Bojan Velikonja / Foto: Bojan Velikonja

Kip Leona Štuklja so postavili v Kandijsko križišče na podstavek, ki je bolj kot to navadna šiptarska škarpa. Fotografija: Bojan Velikonja

Danes se imamo tudi tisti iz Kandije seveda za meščane, morda še bolj kot tisti, ki so bili rojeni in so otroštvo preživljali v središču mesta, v tistem pravem mestu Novega mesta. Večina teh se je v zadnjih desetletjih izselila iz mestnega jedra in si postavila domovanja v primestnih naseljih, okoliških vaseh ali celo na drugi strani Gorjancev.

O velikih možeh (in ženskah)

Imamo pa Novomeščani precej nespoštljiv odnos do svojih velikih mož. Prvi med njimi je Leon Štukelj, ki je svoj kip dobil po naključju. Neka študentka kiparstva iz Moskve, Rusinja, prek svojega najbližjega sorodstva povezana z novomeško Krko, je za svojo študijsko obveznost naredila kip Leona Štuklja na krogih, obrnjenega na glavo. Kip je ponudila Novomeščanom in tedanja občinska oblast je poskrbela, da je bil plačan tudi njegov odlitek v bronu. A njegov kip ni v naravni velikosti, manjši je, čeprav Štukelj ni bil ravno košarkar. Že to je nekoliko žaljivo, potem so ga pa še postavili v Kandijsko križišče na podstavek, ki je bolj kot to navadna šiptarska škarpa.

Bolj kot tja bi seveda Štukelj oziroma njegova bista sodila na podstavek pred mestno hišo, pred rotovž na Glavnem trgu. Arhitekt Marjan Mušič je, ko je v petdesetih letih prejšnjega stoletja prenavljal Glavni trg, pred rotovž postavil šest podstavkov za doprsne kipe. Do danes sta svojo glavo dobila dva, Janez Trdina in Dragotin Kette. Pa še ta dva nista Novomeščana. Janez Trdina, pisatelj iz Mengša, je sicer svoja upokojenska leta preživel v Novem mestu. Čeprav je o Dolenjcih in Novomeščanih pisal precej grdo, bil je namreč zagrenjen in nesramen možakar, smo ga kljub temu vzeli za svojega, tako zelo za svojega, da smo dali njegov doprsni kip postaviti pred rotovž, poleg Notranjca Dragotina Ketteja, ki je v Novem mestu preživel le dve gimnazijski leti in se tu zaljubil. Pa napisal nekaj svojih najlepših pesmi.

- Spomenik Janez Trdina in Dragutin Kette- 11.11.2026. - Igor Vidmar, slovenski novinar urednik, v Novem Mestu.Novo Mesto,OPOMBA ZA OBJEKTIV!!!//FOTO: Bojan Velikonja / Foto: Bojan Velikonja

Arhitekt Marjan Mušič, je, ko je prenavljal Glavni trg, pred rotovž postavil šest podstavkov za doprsne kipe. Do danes sta svojo glavo dobila dva, Janez Trdina in Dragotin Kette, pravi Igor Vidmar. Fotografija: Bojan Velikonja

Preostali štirje podstavki še vedno, že od časa Mušičeve povojne prenove mesta, ostajajo prazni in čakajo, da se bodo na rotovžu zmenili, kdo bi si še zaslužil častno mesto. Morda pa bi to lahko namenili kateremu Novomeščanu, morda celo ženski. Arhitekt Marjan Mušič je poleg že stoječih tam sicer predvidel kipe zgodovinarja Ivana Vrhovca, naravoslovca Ferdinanda Seidla in slikarja Božidarja Jakca, en prostor pa je skromno prihranil zase. Ampak namesto teh bi se tam lahko znašel tudi Štukelj ali pa oba zgoraj omenjena očeta novomeške industrije. Pa vsaj ena ženska bi lahko bila zraven, na primer pisateljica Ilka Vašte, rojena v hiši nasproti rotovža, med drugim avtorica zgodovinskega romana iz časa reformacije Gričarji.

In mimogrede. Kdo so bili prvi štirje častni občani Novega mesta? Božidar Jakac, Josip Broz - Tito, Leon Štukelj in Edvard Kardelj. V tem vrstnem redu so bili razglašeni v letih 1959, 1962, 1968 in 1969. Pa ni dolgo tega, kar so nekateri publicisti glasno razlagali, kako je bil Leon Štukelj zaradi svojih nazorov po vojni zamolčan, da se o njem ni smelo niti govoriti.

Romi: problematika, vprašanje ali kriza?

25. julija 1900 je okrajno glavarstvo mestnemu županstvu v Rudolfovem poslalo okrožnico št. 13968 z naslednjo vsebino (manj zanimivi deli so izpuščeni): »Kakor je znano, delajo cigani prebivalstvu veliko nadlogo, katera se bode le tedaj deloma odpravila, če se bode njihovemu končejočemu življenju z vsemi sredstvi upiralo naproti … Vsak tuji cigan, kateri ni v delu pri cestnih opravilih itd. in se neprimerno izkaže, ima se takoj izgnati iz občinskega obsega … Domačim ciganom naj županstvo odkaže določene prostore, kjer smejo bivati in stalna prebivališča napraviti … Kolikor le mogoče, naj se domači cigani pritegnejo k javnim delom. Vse dolžnosti v šolo hoditi podvržene ciganske otroke naj županstvo naznani dotičnim krajnim šolskim svetom oziroma šolskim voditeljem, da jih bodo sprejeli v šolo. Cigani, kateri ne bodo svojih otrok poslali v šolo, naj se naznanijo c. kr. okrajnemu šolskemu svetu. Glavna reč pa je to, da županstvo, kolikor le mogoče, vlačuganji ciganov nasproti dela in jih k delu prisili.«

Kdo so bili prvi štirje častni občani Novega mesta? Božidar Jakac, Josip Broz - Tito, Leon Štukelj in Edvard Kardelj.

V 126 letih od te okrožnice je v Novo mesto prišel vlak, dobili smo elektriko, vodovod, prve avtomobile in računalnike, Krko in IMV, inštitut Rudolfovo in umetno inteligenco. Izgubili pa smo okrajno glavarstvo, ki tako ne more preveriti, ali je mestno županstvo opravilo svojo nalogo in rešilo nadlogo, ki se ji danes pravi romska problematika. Ni je rešilo ne tisto iz leta 1900 ne nobeno naslednje vse do danes. Problematika je le še večja in težje rešljiva.

In danes reševalci romske problematike poskušajo pripadnike tega ljudstva spraviti v red na enak način. Otroke s šolanjem in odrasle z zaposlitvijo. A bližje rešitvi ni pomagal niti znameniti Šutarjev zakon. Problem pa postaja še večji in še bolj pritiska na civilno prebivalstvo, ki je prisiljeno živeti skupaj s pripadniki tega nekdaj nomadskega ljudstva. Pa si oboji želimo, da bi se stvari rešile. In nekateri se za to tudi trudijo. Zelo. Saj ne da pri tem niso uspešni. So. Če se ne bi trudili, bi bilo še veliko slabše.

Jug ostaja jug

Dolenjska je na jugu naše dežele, pa če se še tako trudimo, da ne bi bila. Kar lahko sami storimo v tej smeri, smo storili, a na nas, vsaj tak občutek imamo, gledajo nekoliko zviška. Zadnji smo dobili avtocesto, Novo mesto še vedno nima nobene obvoznice, ne zahodne ne vzhodne, ki bi bila obenem tudi del 3. razvojne osi. Menda zaradi neke civilne iniciative. Ta res nagaja, a če bi se v Ljubljani malo bolj potrudili in potrebne papirje za gradnjo pripravili, kot je treba, bi se danes že vozili po tej nesrečni cesti in po tem nesrečnem mostu.

Železniške naprave iz 19. stoletja, ki so v NM še vedno v uporabi, povsem odporne na hekerske napade. Fotografija: Igor Vidmar / Foto: Igor Vidmar

Železniške naprave iz 19. stoletja, ki so v NM še vedno v uporabi, povsem odporne na hekerske napade. Fotografija: Igor Vidmar

A kaj ceste, še slabše je z železnico. Da je dolenjska železnica še iz časa cesarja Franca Jožefa, torej iz časa Avstro-Ogrske, je šala, ki že dolgo kroži med Dolenjci in Belokranjci. Pa to ni šala. Res je. Dejansko so vse naprave, s katerimi železničarji urejajo promet na novomeški železniški postaji, iz 19. stoletja, tudi tiri, predori, mostovi in vse drugo je tako, kot je bilo takrat, ko je leta 1894 na Dolenjsko pripeljal prvi vlak.

Dolenjska železniška proga, ki je nekoč povezovala Karlovec, Belo krajino in Dolenjsko z Ljubljano in belim svetom, danes pa vlaki vozijo le še do Metlike, je dobesedno muzejski eksponat. Stanje dolenjske železnice je danes dejansko tako, kot je bilo v času Franca Jožefa. Na novomeški železniški postaji še danes uporabljajo elektromehansko signalnovarnostno napravo. Gre za isto napravo, ki so jo tja vgradili leta 1894 in je zdaj stara več kot sto trideset let, saj že takrat ni bila nova. Vgradili so rabljeno, ki so jo menda pripeljali iz Postojne, kjer so postajo takrat že prenavljali. Ima pa ta naprava eno prednost pred najmodernejšimi. Popolnoma je odporna proti hekerskim napadom.

Že tako nerazvito južno Slovenijo od Save do kočevskih gozdov, od Kolpe do višnjegorskih hribov so hoteli prepustiti podeželskemu životarjenju.

Za konec pa še pojasnilo v zvezi s šalo na začetku. Podgorci so za Novomeščane načeloma vsi tisti, ki ne živijo v mestu, geografsko natančneje pa gre za ljudstvo, ki živi v Podgorju, območju med Krko in Gorjanci. In o tem ljudstvu je zelo rad pisal tudi Trdina, poslušal njihove zgodbe in jih zapisal v Bajkah in povestih o Gorjancih.

 

 

 

Priporočamo