Bilo je megleno ponedeljkovo jutro. 20. september 1976. Iz Sežane je še v temi proti Ljubljani krenil elektromotorni potniški vlak, znamenita gomulka s številko 2007, in na postajah pobiral večinoma delavce, ki so bili namenjeni v službo. Istočasno je bil iz nasprotne smeri na poti tudi ekspresni vlak Direkt Orient, ki je vozil na progi Carigrad–Pariz. Gomulka je nekaj pred šesto uro zjutraj pripeljala na tretji tir postaje Preserje in pobrala potnike.
Vsi štirje vagoni so bili zasedeni do zadnjega sedeža, zato so številni potniki stali po sredi vagonov. Vlak je počasi speljeval, nato je strašno počilo. Ob 5. uri in 51 minut sta se oba vlaka znašla na istem tiru. Hitri vlak je z vso silo treščil v gomulko. Nesreča, ki je terjala 18 smrtnih žrtev, se je v zgodovino vpisala kot druga največja železniška nesreča na naših tleh, leto 1976 pa je bilo nasploh leto železniških nesreč. Poleg omenjene so se zgodile še vsaj tri, a k sreči brez smrtnih žrtev. Ob 50. obletnici nesreče smo se odpravili v časopisne arhive in izbrskali nekaj podatkov o nesreči.
Pod vtisom potresa v Posočju
»Zaropotalo je tako, da smo mislili, da je potres. Ropot se je slišal še v Borovnico,« so domačini v Preserjah pripovedovali Dnevnikovi novinarski ekipi, ki je takoj odšla na kraj nesreče. Pod vtisom potresov, ki so tisto leto majali Posočje, je bil njihov prvi odziv pričakovan. A ni šlo za potres. Tisti dan so v tiskarni Ljudska pravica do zadnjega odlašali s tiskom časopisa, saj so čakali novinarje in fotografe, da v uredništvo sporočijo prve informacije o nesreči, ki ji ni botrovala narava, ampak človek.
Dnevnik – takrat je bil opoldnevnik – je o nesreči poročal zelo obširno, tudi s podatki o imenih, naslovih in starosti žrtev in ranjencev, kar danes ni več navada. Poškodovane potnike so novinarji kasneje tudi obiskali v bolnišnici. Na terenu sta bila fotografa Nace Bizilj in Marjan Ciglič, naši takratni novinarji Alenka Brezovnik, Peter Perčič in Silvo Matelič so zapisali, da je bila slika grozna in da je potniški vlak tako rekoč splezal na lokomotivo orient ekspresa. »Skozi razbita okna obeh vlakov so viseli ljudje. Nekateri so že poskakali iz vagonov in nudili prvo pomoč. Vpitje ranjencev je bilo slišati vsepovsod,« so poročali in nadaljevali, da so ponesrečencem najprej pomagali potniki, ki so jo odnesli brez poškodb ali kvečjemu z nekaj praskami.
Pisk pred nesrečo
Milan Hrovatin, domačin iz Borovnice, je bil potnik na vlaku, peljal se je v zadnjem vagonu. »Nenadoma je počilo. Vrglo nas je dva metra v zrak. Osem let sem bil postajenačelnik prav v Preserju. Takoj sem vedel, da smo se zaleteli v nasproti vozeči vlak. Nekaj trenutkov po tem smo prišli k sebi. Prijatelj ni mogel vstati, ker ima poškodovano hrbtenico. Skočil sem iz vagona. Povsod vpitje, kriki, jok … Najprej sem pomislil na elektriko. Če bi se strgale električne žice, ki napajajo lokomotivo, bi bilo še več mrtvih. Skupaj z električarjem sva izklopila električni tok. Nato smo začeli na progo nositi potnike … Spomnim se še tega, da je naš strojevodja tik pred treskom zatrobil. Verjetno je v megli zagledal luči, ki so se hitro približevale …« je po nesreči pripovedoval našim novinarjem.
Kmalu po nesreči so do razbitin prihiteli domačini in gasilci iz Notranjih Goric, Podpeči in z Jezera, v daljavi pa so že zavijale tudi sirene rešilnih avtomobilov. Reševanje je oteževala megla. Na kraj so prvi reševalci prispeli že dobrih deset minut po tragediji. Z 18 reševalnimi vozili so v ljubljanski klinični center prepeljali 43 ponesrečencev, tam jih je čakala ekipa 50 zdravnikov s številnim spremljevalnim medicinskim osebjem, ki je v uri in pol obvezala, operirala in oskrbela prvih 34 ranjencev. »V glavnem gre za zlome nog, reber, pa tudi za zlome hrbtenice, kolka in čeljusti, večina pa jih ima pretres možganov. Vsi, ki so ostali na zdravljenju, so polni ran, v glavnem po obrazu,« je novinarjem povedal kirurg dr. Bogo Skerget.
Poklicni gasilci ljubljanske poklicne gasilske brigade so nato še vse dopoldne z varilnimi aparati in aparati za rezanje pločevine reševali ponesrečence. Ob 14. uri, torej osem ur po nesreči, so iz železnega objema rešili zadnja dva vagona in v njiju našli še dve žrtvi nesreče. Že na samem kraju nesreče je zmečkana pločevina pokopala 14 življenj, eden od ranjenih je umrl v reševalnem vozilu, trije kasneje v bolnišnici. Med mrtvimi so bili oba strojevodja in vlakovodja hitrega vlaka, pomočnik strojevodje potniškega vlaka, še trije železniški delavci in enajst potnikov potniškega vlaka Sežana–Ljubljana. Nesreča je zelo prizadela predvsem Borovnico in sosednjo vas Breg, saj je v nesreči umrlo kar 12 njihovih sokrajanov, veliko pa jih je bilo tudi med poškodovanimi. »Borovnica je odeta v črnino, saj se kar enajst njenih krajanov ni vrnilo domov,« so kmalu po nesreči poročali časopisi. Kasneje se je število borovniških žrtev povečalo še za enega.
Usoda
Usoda je hotela, da je bil prav tisti dan potniški vlak še posebej poln, saj je imel avtobus, ki je prav tako vozil v tej smeri, zamudo. Nekaj domačinov pa je zamudilo vlak in se tako izognilo nesreči. Govorili smo z Borovničanom, ki bi zelo verjetno tudi sam sedel na tem vlaku, če zjutraj ne bi zaspal in se je zato v službo odpeljal z avtom. »Srečen sem. Pa ne zaradi tega, ker sem ostal živ, ampak zato, ker s tem vlakom ni potovala tudi moja hčerka, ki se po navadi pelje na tem vlaku,« je srečo v nesreči iskal eden od potnikov. Da je usodi težko ubežati, pa priča tudi zgodba strojevodje hitrega vlaka Franca Kontestabila. Ta se je le leto prej, novembra 1975, čudežno izognil železniški nesreči, ki se je zgodila pri Buzetu. Takrat bi moral sedeti v lokomotivi vlaka, ki se je zaradi kamenja na progi iztiril na poti med Puljem in Ljubljano, a ga je zadnji hip na mestu strojevodje zamenjal mladi strojevodja Silvano Blažević. Kontestabile leto dni kasneje te sreče ni več imel. Umrl je v razbitinah lokomotive pri Preserjah.
Kaj je šlo narobe?
Zakaj je vlak Orient Expres trčil v potniški vlak? Ekspresni vlak je na svoji poti zamujal 35 minut. Predvideno je bilo, da bo na železniško postajo Preserje prispel na tretji tir za tem, ko bi ga potniški vlak že zapustil. A nekaj je šlo narobe. Ekspresni vlak je prevozil signal, ki mu je prepovedoval uvoz na postajo. Dnevnik je poročal, da so očividci trdili, da je ekspresni vlak najprej prevozil opozorilni signal nekaj sto metrov za postajo Notranje Gorice, nato pa še končni vstopni signal, ki je strojevodjo na prepoved vstopa opozarjal približno 300 metrov pred krajem nesreče. Glede na to, da je vozil s hitrostjo okrog 100 kilometrov na uro, tudi zaviranje tik pred zdajci ni pomagalo. Vlaka sta trčila čelno.
Vodja progovnih delavcev, ki je bil tisti dan v službi na železniški postaji Preserje, je novinarjem povedal, da je imel ekspresni vlak zamudo in jo je očitno poskušal nadoknaditi. Iz Ljubljane do Notranjih Goric je pridobil že pol minute. »Stal sem za komandno mizo in spremljal vožnjo ekspresa. Videl sem, da je vlak prepeljal oba znaka, ki sta bila postavljena v pozicijo 'stoj'. Ničesar nisem mogel storiti, ker s postaje nimamo direktne zveze z vlakom. Premikajoče lučke so bile vedno bližje …« je opisal trenutek pred nesrečo in razmišljal, da bi morda tistih ubogih 30 sekund, kolikor jih je pridobil ekspresni vlak, rešilo nesrečo. Ali pa tudi ne, lahko bi bil scenarij še hujši in bi se vlak zaletel v bok potniškega vlaka in posledice bi bile še strahovitejše.
Po nesreči so preiskovali tudi strojevodji. Ugotovili so, da sta tako strojevodja kot vlakovodja mednarodnega hitrega vlaka na pot odšla spočita in da sta bila izkušena železničarja, vestna in zanesljiva. Za krivega je obveljal človeški faktor, kljub temu pa so takrat mnogi opozarjali, da železniške postaje in peroni niso zgrajeni optimalno in morajo vlaki ob prihodu nanje zamenjati tir. Le tri dni pred tem se je na isti progi proti Verdu že zgodila nesreča, to tudi ni bila prva nesreča na postaji Preserje, bila pa je prva z resnično hudimi posledicami. »Rešitev bi bila izgradnja novega perona v Preserjah, ki bi omogočal varno srečevanje vlakov. Takšna rešitev je bila predvidena že januarja 1975, a do danes za ta peron še niso zasadili lopate!« so bili takrat kritični naši novinarji.
V nesreči je nastalo za približno 14 milijonov dinarjev materialne škode. Delavski svet Železniškega gospodarstva se je že dan po nesreči odločil pomagati prizadetim družinam. Svojcem umrlih so se namenili nakazati po 20.000 dinarjev in se zavezali, da bodo po najboljših močeh pomagali otrokom žrtev pri šolanju in pri iskanju zaposlitve. Po nesreči so v Preserje, Borovnico in okoliške kraje ter Ljubljano prihajali izrazi sožalja. Sožalno brzojavko so poslali tudi takratni predsednik Tito in njegova soproga ter številni vodilni politiki.
