Novinarji se radi pošalimo, da bi lahko samo o črni kroniki, ki se vsak dan dogaja v Sloveniji, izdajali poseben časopis. Tisto, kar na koncu doseže bralca – niti ni pomembno, ali prek časnika, televizije ali spleta –, je namreč zgolj prerez nekega dne, ozek izbor po presoji uredništva. Vsak dan se zgodi veliko veliko več. To bržkone najbolj vedo na številki 112, ki je za mnoge prvi stik, kadar potrebujejo pomoč. Njihova izkušnja je zgovorna in sila zanimiva.
Če želimo izvedeti, kaj vse se je bolj ali manj »črnokronikaškega« zgodilo na določen dan, si lahko predstavo ustvarimo že z obiskom neprestano osveženega digitalnega biltena, ki ga najdemo na spletni strani SPIN. Ko ga odprete, bo pred vami na videz suhoparen seznam vseh mogočih nesreč, zabeležk do tistega trenutka. Gre za vsak pomembnejši klic na številko 112: požar v naravi, prometna nesreča, tehnična pomoč, reševanje obolele osebe. Vse daje videz urejenosti in nadzora, morda se celo zazdi, kot bi brali jedilnik v nekoliko preveč sterilni gostilni.
Toda za vsako od teh vrstic je človeška zgodba. In vsako sprejmejo dispečerji na številki 112. Včasih je napeta kot triler, včasih bolj spominja na komedijo.
1500 klicev
Začnimo pri številkah. V Sloveniji imamo 13 regijskih centrov za obveščanje (skrajšano jim pravijo ReCO), ki so enakomerno razporejeni in pokrivajo različno velika območja. Ti centri delujejo 24 ur na dan, vse dni v letu.
Na običajen, razmeroma miren dan dispečerji obravnavajo povprečno 1500 klicev. Ta številka pa seveda poskoči, ko nesreča pokaže zobe in se operaterji spopadajo z dogodki večjega obsega, posebno ob različnih naravnih in drugih nesrečah.
Ti ljudje niso, kot so nam pojasnili, zgolj telefonisti, ki bi si delali zapiske in klicatelju vljudno odvrnili nekaj v smislu: »Hvala, bomo sporočili naprej.« Njihova naloga je, da v najkrajšem možnem času iz včasih prestrašenega ali zmedenega klicatelja izvlečejo ključne informacije, ocenijo okoliščine ter v skladu s postopki obvestijo in aktivirajo pristojne reševalne službe.
Medtem ko nekdo na terenu v paniki išče prave besede, dispečerji podatke že vnašajo v informacijski sistem. Ti so nato takoj dostopni aktiviranim enotam, kar pomeni, da se lahko reševalci in gasilci na posredovanje pripravijo že med samo potjo na kraj dogodka. In ko so sirene prižgane, dispečerji ne odložijo slušalke. Ves čas intervencije ostajajo v stiku z enotami, skrbijo za pretok pomembnih informacij ter usklajujejo njihovo delo.
Kljub temu da nas od mladih nog učijo, kdaj klicati na pomoč, pa imamo ljudje občasno precej svojeglavo predstavo o tem, kaj pomeni nujni primer. Številka 112 uradno ni namenjena pridobivanju splošnih informacij, temveč nanjo pokličemo, kadar zares potrebujemo nujno medicinsko pomoč, pomoč gasilcev, gorskih ali jamarskih reševalcev in drugih reševalnih služb.
Prav tako jo zavrtimo, ko opazimo, da gori, da izteka nevarna snov, da so onesnaženi pitna voda, potok, reka ali morje, da grozi snežni ali zemeljski plaz, da so pretrgane električne ali telefonske žice, ter ob vseh drugih pojavih, ki predstavljajo nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, živali ter za varnost premoženja, kulturne dediščine in okolja.
Skratka: na 112 ljudje kličejo ob požarih, neurjih, poplavah, vonju po plinu, onesnaženju okolja, poškodbah infrastrukture in celo ob poginu rib ali živali na cestah.
Nujna medicinska pomoč
Pojasnili so nam, da ima velik delež klicev na 112 sicer opraviti z nujno medicinsko pomočjo. Te preusmerijo oziroma prevežejo neposredno na tiste, ki lahko v nekaterih primerih že po telefonu ponudijo pomoč.
Toda med klici se najdejo tudi zelo vsakdanje tegobe, ki bržkone ne zahtevajo rešilca. Dispečerji tako prejemajo celo prošnje za izdajo recepta za zdravila, spet drugi pokličejo in tarnajo o bolečem grlu ali povišani telesni temperaturi, tretji mirno zahtevajo zdravniško intervencijo za strokovno odstranitev klopa z noge.
Na upravi za zaščito in reševanje, pod katero sodijo omenjeni centri, sicer z dobršno mero empatije dodajajo, da se zavedajo, kako meja med nujnimi in nenujnimi stanji ni vedno jasna. Ljudje v stiski včasih preprosto težko presodijo, kako hitro v resnici potrebujejo pomoč. Kljub temu vljudno dodajajo, da 112 resnično ni klicni center za reševanje običajnih zdravstvenih težav, ki ne zahtevajo nujnega posredovanja.
Veliko več adrenalina je ob resnejših klicih zaradi, denimo, prometnih nesreč. Tudi ti so zelo pogosti. V nekaterih primerih klic na pomoč ob trku samodejno sproži kar vozilo samo prek sistema ecall. Ko pa kliče človek … No, po izkušnjah dispečerjev želi klicatelj, ki je priča nesreči, pogovor pogosto čim prej končati.
Pri tem pa se nemara niti ne zaveda, kako pomembne so informacije, ki jih sporoča. Že medtem ko klicatelj odgovarja na vprašanja, v ozadju aktivirajo pristojne reševalne službe. V tistih sekundah mora dispečer ohraniti mirno kri in s ciljno usmerjenimi vprašanji pridobiti pomembne informacije. Recimo, koliko oseb je poškodovanih, ali je kdo ukleščen v vozilu, ali se iz vozil kadi, iztekajo okolju nevarne snovi ali gorivo ter ali je vozilo morda na hibridni ali električni pogon. Vse te podrobnosti namreč vplivajo na potek intervencije in so pomembne za varnost reševalcev na terenu.
In seveda, eden absolutno najpomembnejših podatkov ostaja natančna lokacija nesreče. Odgovori klicateljev so torej ključni za učinkovito pripravo ekip na posredovanje.
Dolg seznam primerov
Seznam, s čim vse imajo opravka, je precej daljši. Na 112 se ljudje obrnejo tudi v primerih, ko potrebujejo pomoč za onemogle osebe, ki so ostale zaklenjene v stanovanju. Kličejo, ko se izgubijo ali poškodujejo na težko dostopnem terenu, ko v gozdu najdejo neeksplodirano granato ali kaj podobnega oziroma ko preprosto opazijo nevarnosti v prometu. In ker je to enotna evropska številka, sprejemajo tudi nujne klice, ki so sicer namenjeni policiji. Te nato preusmerijo na pristojni center policijske uprave, na številko 113.
Eden najbolj, če tako rečemo, filmskih primerov pa se je zgodil v centru v Ljubljani. Zaradi nepredvidljivosti radijskih signalov ob državni meji je klic obupanih oseb, ki sta se izgubili na Hrvaškem, pristal pri njih. Dispečer v Ljubljani ni okleval. Nemudoma je prevzel vajeti in ves čas usklajeval komunikacijo tako z izgubljenima osebama kot z gorskimi reševalci na terenu na Hrvaškem, ki so ju v tistem trenutku pospešeno iskali. Akcija se je končala srečno, center v Ljubljani je za uspešno čezmejno pomoč pozneje prejel uradno zahvalo hrvaške strani.
Najdejo pa se tudi takšni primeri, ki se preprosto dotaknejo duše. Mednje sodijo klici oseb, ki se na to številko obračajo večkrat in jim pogovor z operaterjem pomeni pomembno pomoč. Kot radi rečejo v centrih 112, je res vsak klic preprosto zgodba zase.