Igor Jurinčič je izredni profesor na Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu. Že vso svojo kariero se ukvarja s trajnostnim turizmom, prostorskim načrtovanjem turizma in vinskim turizmom, proučuje pa tudi nosilno zmogljivost okolja in s tem preprečevanja vpliva množičnega turizma na lokalno prebivalstvo. V svoji doktorski nalogi je analiziral nosilno zmogljivost slovenske Istre, ki je med drugim pokazala, da pomanjkanja parkirišč ni mogoče reševati z več parkirišči, ampak učinkovitim javnim potniškim prometom, ki ga tam še vedno ni. Analiziral je tudi nosilno zmogljivost Posočja in Krasa, ugotovitve pa so – na kratko – pokazale na problem prekomernega turizma, medtem ko občine niso pripravljene na povečano rast v turističnem sektorju.
Lahko pri nekaterih najbolj obljudenih destinacijah pri nas, Zgornjesavska dolina, Posočje, Ljubljana in Obala, govorimo o množičnem turizmu?
Na vrhuncu sezone prihaja do množičnosti tudi na teh destinacijah, toda tako alarmantno kot v tujini ni. Slovenija še ni v položaju Benetk, Barcelone ali nekaterih španskih otokov, kjer je prekomerni turizem že močno vplival na kakovost življenja. To pa ne pomeni, da težav nimamo, zato je pomembno, da razmere spremljamo in ukrepamo, še preden postanejo kritične. Torej odziv lokalnega prebivalstva in druge kazalnike trajnostnega razvoja. Na Rodosu so že leta 1992 čutili prekomerni turizem, naredili so analizo nosilne zmogljivosti in preusmerili razvoj na južni, turistično manj razviti del otroka. Tudi za otok Vis, ki je bil v času Jugoslavije odprt samo za jugoslovanske goste, so preventivno naredili tako analizo, da bi se izognili nevšečnostim. Na Hrvaškem je po novem s spremembo zakona o turizmu taka analiza postala celo obveza.
Na turističnih destinacijah so cene vsega višje kot drugod, od parkirnin, gostinske ponudbe in predvsem do nepremičnin. To močno obremenjuje tudi lokalno prebivalstvo.
Kranjska Gora, Portorož … To so bile vedno atraktivne lokacije, kjer so bile nepremičnine dražje, ne glede na množičnost. Toda z možnostjo trženja, kratkoročnim najemom in pojavom spletnih platform so se cene še povišale. Država ima tu le malo vloge, ker deluje prosti trg, kar lahko naredijo občine in država, je, da pospešijo gradnjo namenskih stanovanj. Dober primer tega je Ajdovščina, ki je zgradila stanovanja za mlade.
Je omejevanje kratkoročnega oddajanja stanovanj tudi ena od rešitev?
Večji problem od legalnega oddajanja je nelegalna dejavnost. Seveda kratkoročni najemi vplivajo na nepremičninski trg, vendar ga ne določajo sami. Bolj smiselno je spodbujati gradnjo stanovanj in učinkovito nadzorovati sivo ekonomijo kot pričakovati, da bomo težavo rešili zgolj z omejitvami. Turist, ki pride na destinacijo in nima nobenega stika z lokalno skupnostjo, nima nekega novega doživetja, to pa išče večina turistov danes. Nihče si ne želi, da pride na destinacijo, kjer lokalnega prebivalstva ni.
Ampak to se z draginjo dogaja, trgovinice in gostilne postajajo prilagojene turistom, domačini se izseljujejo iz centrov, stanovanja, kleti, celo hleve preurejajo v apartmaje. V centru Ljubljane poleti komaj slišiš slovenščino.
To se sčasoma obrne samo proti sebi, kajti turist si želi stikov z domačini in bo prišel na destinacijo, kjer domačini so. Dolgoročno mora biti prisotno lokalno prebivalstvo, da je zanimivo za turista. V Sloveniji smo se odločili, da gremo v kakovostni turizem. Ne želimo si turistov, ki pridejo na Blejski otok, se tam slikajo za instagram in gredo dalje, nam delajo gnečo na prometnicah in po možnosti prespijo v obratu, ki ne plačuje turistične takse. Slovenija je na dobri poziciji, ko si lahko izbira goste in da jasno vedeti, da si takih turistov ne želimo. To so samo instant turisti, ki obremenjujejo destinacijo.
So do neke mere destinacije same krive za množičnost?
Kar se nam dogaja, je dobesedno posledica marketinga na družbenih omrežjih, 90 odstotkov mladih uporablja družbena omrežja za raziskovanje in tudi rezervacijo turistične storitve. Če k temu dodamo še nizkocenovne prevoznike in spletne platforme za rezervacije, smo tam, kjer smo. Ta marketing se odvija mimo želja turističnih ponudnikov in destinacij. Posamezna lokacija lahko čez noč postane izjemno priljubljena, ne glede na to, kaj načrtuje destinacija, in temu se ni mogoče izogniti, lahko pa promocijo usmerimo v trajnostna doživetja, manj obiskane kraje in razpršitev obiskovalcev.
Je sploh mogoče konkurirati tej vrsti marketinga?
To je povsem svoje področje, ki mu je nemogoče konkurirati, lahko pa ubereš druge poti, kot so nastopi na sejmih, lasten promocijski material lokalnih turističnih organizacij, objave filmčkov in pozitivnih zgodb na tiktoku in instagramu. Tudi to je opaženo, ker je del mladih postal občutljiv za taka vprašanja. Seveda večina še vedno išče lokacije, kjer se bo slikala in to objavila.
Kdaj je turizma v nekem kraju preveč? Šele takrat, ko ljudje protestirajo?
Takrat je že prepozno. Turizem lahko merimo s konkretnimi kazalniki, od porabe vode in ravnanja z odpadki do prometnih obremenitev. Še posebej na območjih, kjer je vode manj, bo treba veliko več pozornosti nameniti varčni rabi in ozaveščanju obiskovalcev. Turizem ni odvisen le od števila postelj, ampak tudi od tega, ali okolje in infrastruktura takšen razvoj sploh zmoreta. Enako pomemben pa je odnos domačinov do turizma. Če lokalno prebivalstvo zazna, da je negativnih vplivov več kot pozitivnih, potem lahko zagotovo govorimo, da je turizma preveč. To je jasen znak, da je nosilna zmogljivost destinacije presežena. Zato moramo stalno delati ankete med lokalnim prebivalstvom in z njim sodelovati, lokalno prebivalstvo mora sodelovati pri odločanju. Ko se domačini obrnejo proti turizmu, smo ukrepali prepozno.
