Zalezovalec ni več nujno zlovešča postava, ki v dežju stoji pod ulično svetilko in zre v vaše okno. Sodobna realnost zalezovanja je veliko bolj subtilna, prepredena z digitalnimi sledmi in predvsem šokantno razširjena. O tem, kako hitro se navidezna pozornost prelevi v nočno moro, sta spregovorili raziskovalki dr. Eva Bertok in dr. Nežka Sajinčič z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Njune ugotovitve, podprte s svežimi podatki obsežne nacionalne ankete, razbijajo številne mite in opozarjajo, da zalezovanje niti približno ni tako nedolžno, kot se morda zdi ob prvem vtisu.
Zalezovanje je kaznivo dejanje, ki ga družba prepogosto relativizira. Da bi dobili pravo sliko o stanju pri nas, so na Inštitutu za kriminologijo jeseni izvedli spletno anketo, v kateri je sodelovalo skoraj tisoč ljudi iz vse Slovenije. »Želeli smo se izogniti neposrednemu vprašanju, ali so udeleženci doživeli zalezovanje, saj ima vsak v glavi svojo podobo o tem, kaj to sploh je,« pojasnjuje dr. Nežka Sajinčič. Zato so jih preprosto vprašali, ali so kdaj doživeli, da je oseba proti njihovim željam večkrat skušala z njimi vzpostaviti stik ali drugače posegala v njihovo življenje, zasebnost ali občutek varnosti. »Na to vprašanje je pritrdilno odgovorilo kar 55 odstotkov udeleženih, kar se mi zdi ogromno,« dodaja sogovornica.
Najhuje, ko se razideta partnerja
Raziskovalci so po merilih instrumenta, kjer so neželena dejanja dovolj pogosta, trajajo vsaj dva tedna in povzročajo precejšnje ali močno vznemirjenje oziroma strah, lahko uvrstili skoraj 20 odstotkov vseh anketiranih. Klasično podobo zalezovalca je danes zamenjala tehnologija. »Najpogosteje so prisotna elektronska vedenja v smislu neželenih sporočil, klicev in kontaktiranja prek spletnih aplikacij. V resnici sploh ne gre več za klasično podobo zalezovanja, ko nas nekdo opazuje od daleč,« opažata raziskovalki. Čeprav se velik del spletnega nadlegovanja zgodi od neznancev ali oseb, ki so jih spoznali prek spleta, so daleč najhujše in najbolj obremenjujoče oblike tiste, ki se zgodijo po razhodu partnerjev. V dvajsetih odstotkih primerov je namreč zalezovalec nekdanji intimni partner. Žrtve v teh primerih poročajo o bistveno večjem strahu za lastno varnost, saj zalezovanje pogosto spremljajo neposredne grožnje in nadaljevanje nasilja.
Metode zalezovalcev gredo pogosto v povsem nerazumske skrajnosti. Storilci poskušajo pridobivati informacije od družine, skupnih prijateljev ali delodajalcev žrtve, nekateri pa gredo tako daleč, da sistematično uničujejo njen ugled. »Naletela sem na primer, ko je storilec v okolici, kamor se je žrtev preselila, da bi mu pobegnila, razobesil plakate z namenom škodovanja njenemu ugledu. Žrtev pa je delala prav v tem okolišu in je bila v neposrednem stiku z osebami, ki so brale te zelo negativne vsebine o njej. Tukaj gre pogosto za neverjetno nizkotnost in podlost, ki ima za žrtev hude socialne posledice,« opozarja dr. Eva Bertok.
Žrtve se morajo celo preseliti
Ob takšnih zgodbah pa družba breme reševanja prepogosto preloži na žrtev. »Kot družba velikokrat problematiziramo žrtvino dejavnost. Mnogi na primer žrtvi rečejo, zakaj ni blokirala storilca na telefonu, zakaj ni zamenjala telefonske številke in podobno. Skrb za osebno varnost vedno znova pahnemo nazaj na žrtev, kar sploh ni pošteno,« je kritična Eva Bertok. Okolica pogosto dvomi o njeni stiski, posledice takšnega pritiska pa so lahko uničujoče, kar potrjuje tudi statistika. »Kar štiri odstotke anketirancev je bilo primoranih narediti večjo spremembo v življenju zaradi zalezovanja – se preseliti ali zamenjati službo ali šolo. To so za človeka grozne spremembe! Veliko več pa je takih, ki so zamenjali vsakodnevne poti ali urnike, da bi se izognili stiku,« poudarja Nežka Sajinčič.
Kljub hudim stiskam kar 83 odstotkov žrtev primera na koncu sploh ne prijavi. Tiste, ki vendarle zberejo pogum, pa danes na policiji pričaka popolnoma drugačna slika. »Stvari se na terenu izjemno hitro izboljšujejo. Ko sem pregledovala spise na kazenskem sodišču, je bila razlika kot noč in dan. Nenadoma se je v zapisnikih pojavilo, da gre za zalezovanje! V preteklosti so bila zalezovalna vedenja redko omenjena. Če so bila res skrajno omejujoča, se jih je omenjalo kot pojavno obliko nasilja v družini, ampak nikoli opredeljeno, da gre za zalezovanje. Danes policisti to prepoznajo, kar vpliva tudi na odmero kazni,« pojasnjuje Eva Bertok. Olajšano je tudi dokazovanje. »V preteklosti se je zgodilo, da je bil osebni telefon odvzet tudi za nekaj mesecev, danes je v večini primerov dovolj samo posnetek zaslona – screenshot sporočil. Največja napaka, ki jo žrtve lahko naredijo, je, da v paniki brišejo sporočila ali ukinjajo profile, ne da bi shranile dokazno gradivo,« svetujeta sogovornici in opozarjata, naj se vsi dogodki in stiki dosledno shranijo.
Prvih 48 ur najbolj nevarnih
Napredek se kaže tudi pri ukrepu prepovedi približevanja, ki ga lahko policist ob prijavi na terenu izreče za 48 ur, sodnik pa ga nato podaljšuje. Prav prvih 48 ur po prekinitvi odnosa velja za najbolj nevarne. Policija ima danes sistem, ki samodejno obvesti, da ni bil opravljen obisk žrtvinega domovanja. Žrtev pa lahko do prepovedi približevanja, ki traja vse do dvanajst mesecev, pride tudi po drugi poti, prek civilnega sodišča. Vendar kriminologinji opozarjata na past v praksi: pri civilnem ukrepu namreč policija ni dolžna vsak dan preverjati varnosti, kar pomeni, da je ob morebitnih kršitvah žrtev znova prepuščena sama sebi in klicanju na pomoč. In teh kršitev ni malo; raziskava policijskih spisov je pokazala, da je od desetih izrečenih prepovedi kar sedem storilcev prepoved ponovno kršilo.
Ta neverjetna vztrajnost storilcev razkriva njihovo popolno pomanjkanje uvida v lastna dejanja in nesposobnost prevzemanja odgovornosti. Na Inštitutu za kriminologijo so nedavno opravili intervjuje z (obravnavanimi) povzročitelji nasilja v družini, da bi preverili, ali programi v praksi delujejo. Kot Eva Bertok izpostavlja na podlagi analize poteka kaznovanja – pri storilcih, ki so se v program vključili pod prisilo, je bil napredek zelo vprašljiv. Ob odsotnosti uvida v lastno početje so našli izgovore, s katerimi so krivdo za zalezovanje preložili kar na žrtev. Do premikov je prišlo šele pri tistih posameznikih, ki so sčasoma zmogli samorefleksijo. Izjemno pomanjkanje samokritičnosti se je potrdilo tudi v anketi. Ko so raziskovalke vprašanja zastavile zrcalno in anketirance vprašale, ali so kdaj morda oni vsiljivo posegali v tuje življenje, je to priznalo zgolj okoli dva odstotka ljudi.
Zato je vsakršno opravičevanje storilcev ali tiho zanašanje na to, da bodo prenehali sami od sebe, izjemno nevarno. »Jaz, ki vrsto let delam na področju nasilja v družini, vidim iste storilce, ki imajo nove žrtve in nove družine. Nasilje gre namreč naprej, preide na naslednjo družino, onesreči še eno žensko in ustvari otroke, ki bodo to nasilje trpeli. Peklenska gugalnica se nadaljuje,« svari Eva Bertok, ki rešitev vidi predvsem v preventivi in obveznem vključevanju storilcev v ustrezne programe. Ob tem pa na inštitutu izpostavljajo tudi pozitiven premik v družbi, ki vse resneje jemlje tudi moške žrtve nasilja; teh se ni več sram obrniti na organe pregona, saj prijave niso več pospremljene z opazkami, naj stisnejo zobe in zdržijo.
Da zalezovanje ni le nekakšna »nedolžna obsedenost«, najbolje vedo tisti, ki so njegove nevidne zanke občutili na lastni koži. Molk v družbi je še vedno preglasen, kar se je pokazalo tudi ob izvedbi te raziskave. Kot sta ob koncu pogovora ganljivo izpostavili raziskovalki, so se jima številni izpolnjevalci ankete v komentarjih osebno zahvalili. Za mnoge med njimi je bil namreč ta anonimni spletni vprašalnik sploh prva priložnost v življenju, da so o svoji travmatični izkušnji lahko spregovorili varno in brez obsojanja. O tem problemu je treba govoriti na glas – le tako bomo lahko zaščitili naslednjo žrtev pred moro zalezovanja.