Ljubljančanka (ime hranimo v uredništvu) se je pred desetimi leti znašla v peklu, za katerega je mislila, da se dogaja le v filmih. Njen zalezovalec je bil nekdanji partner. Po razhodu se je začela kalvarija, ki je trajala več mesecev: vsak dan ji je poslal tudi po petdeset sporočil, polnih groženj, opolzkosti in izsiljevanja. Temu so sledili nenehni klici, zlasti v poznih večernih urah. Kljub nepredstavljivi stiski in dejstvu, da nikoli ni vedela, kaj jo bo pričakalo na telefonu ter kako resno misli s svojimi grožnjami, zadeve ni prijavila policiji. Bala se je, da bi prijava situacijo še dodatno zaostrila.
Na njeno srečo je po treh mučnih mesecih sam odnehal, verjetno zato, ker si je našel novo žrtev. Čeprav je danes svobodna, ji je izjemno žal, da se pred desetletjem, ko se o zalezovanju v družbi še ni toliko govorilo, ni odločila za prijavo in storilca ustavila s pomočjo organov pregona. Takšno življenje v stalnem strahu je namreč izredno mučno in pušča globoke posledice.
Predstavljajte si, da na dan prejmete tudi po 50 sporočil in vas je neprestano strah.
Njena izkušnja še zdaleč ni osamljena, kar vsakodnevno opažajo tudi v nevladnih organizacijah, kamor se zatekajo žrtve. Kot pojasnjuje Maja Plaz, predsednica Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, žrtve zalezovanje pogosto opisujejo kot občutek, da nimajo več nikjer varnega zavetja. Zalezovalec namreč nadzoruje njihov vsak korak celo takrat, ko ni fizično prisoten.
»Ena od hujših psiholoških posledic je hipervigilanca – stanje, v katerem sta telo in um ves čas v stanju pripravljenosti, da se bo nekaj zgodilo, pripravljenosti na nevarnost,« opozarja Maja Plaz. Takšno življenje na robu vodi v kronično izčrpanost, nespečnost in hudo tesnobo. Žrtev začne spreminjati svoje vsakodnevne navade, se umika iz družbe in na koncu popolnoma izgubi občutek nadzora nad lastnim življenjem in svojo svobodo.
Zalezovanje se pogosto začne zelo prikrito. Na začetku so to morda sporočila, ki navidezno izražajo skrb, sledijo pa »naključna« srečanja in nenehni klici. »Okolica zalezovanje nemalokrat zmotno razume kot zaljubljenost, ob razhodu para pa kot 'težavno ločitev',« izpostavlja Maja Plaz in dodaja, da žrtve zaradi tega zalezovanje prenašajo mesece ali celo leta. Nadzor se nato stopnjuje in ko preide v grožnje, je to običajno tisti prelomni trenutek za žrtev, da poišče pomoč. A takrat je pogosto že v veliki nevarnosti, saj zalezovalec pozna njene najbolj intimne podrobnosti, ogroženi pa so lahko tudi njeni otroci ali drugi bližnji. Predsednica društva SOS telefon opozarja na izjemno iznajdljivost storilcev, ki se danes poslužujejo tudi sledilnih naprav na telefonu ali celo v avtomobilih žrtev.
V skrajnih primerih ogroženosti je edina rešitev skrbno načrtovan umik v varno hišo, ki poteka v sodelovanju s policijo in centrom za socialno delo. Žrtev se mora včasih preseliti v drug kraj, zamenjati telefonsko številko, izbrisati vse digitalne sledi in celo zamenjati službo. »Varna hiša s svojo skrivno lokacijo, podporo skupine in svetovalk ter varnostnimi protokoli najprej žrtvi povrne občutek fizične varnosti, žrtev sčasoma v miru zadiha in si postopoma vrača nadzor nad lastnim življenjem,« pot umika opisuje Maja Plaz.
Digitalne sledi
Zaščito žrtev pred nevarnimi storilci zagotavljajo organi pregona, ki prav tako opažajo hitro spreminjanje metod zalezovanja. Slovenska policija opozarja, da zalezovanje vse bolj prehaja iz fizičnega zasledovanja v digitalni nadzor s pomočjo različnih aplikacij, računalnikov in sledilnih naprav, skritih v vozilih ali celo v osebnih predmetih žrtve. Zelo nevarni postajajo tudi pametni domovi: storilci lahko žrtev konstantno nadzorujejo prek varnostnih kamer in pametnih ključavnic, ki so vgrajene v sodobne inštalacije.
Takšno spletno zalezovanje je za preiskovanje pogosto bistveno zahtevnejše od klasičnega, sploh če se storilec skriva za lažnimi in anonimnimi profili na družbenih omrežjih. Za uspešno razkritje identitete storilca mora policija hitro zavarovati dokaze in včasih pridobiti podatke od tujih ponudnikov teh aplikacij. Organi pregona zato žrtvam strogo svetujejo, naj do trenutka prijave ne brišejo in ne blokirajo ničesar. Ključno je, da pravočasno shranijo vsa sporočila, komentarje ter naredijo posnetke zaslona (screenshot), na katerih so vidni datumi, ure in povezave do profilov.
Da je problem v Sloveniji precej razširjen, potrjujejo tudi uradne številke. Od leta 2021 policija letno obravnava okoli dvesto primerov kaznivih dejanj, opredeljenih neposredno kot zalezovanje. Lani je bilo takšnih dejanj 221, letos do novembra pa 217. Vendar pa so dejanja zalezovanja pogosto zajeta tudi v širši definiciji nasilja v družini; teh primerov je bistveno več, saj policija vsako leto zabeleži več kot 1200 kaznivih dejanj nasilja v družini. Najhujša oblika, tako imenovani femicid (umor ali uboj ženske s strani sedanjega ali bivšega partnerja ali družinskega člana), v Sloveniji žal zahteva po nekaj žrtev na leto. Lani so obravnavali en uboj (storilec je nato storil samomor), letos do začetka novembra pa tri umore in en uboj, po katerem si je storilec sodil sam.
Prvi korak k rešitvi
Ko žrtev nasilje prijavi, policija vsako prijavo obravnava resno ter izdela oceno ogroženosti in izvede zaščitne ukrepe. Ključen ukrep za zaščito žrtve ob neposredni nevarnosti je prepoved približevanja, ki jo lahko policist na terenu izreče za 48 ur. Po izrečenem ukrepu mora storilec policistom izročiti ključe in takoj zapustiti skupno prebivališče, prav tako pa se ne sme približevati delovnemu mestu žrtve, vrtcem in šolam ter žrtve ne sme nadlegovati niti prek komunikacijskih sredstev. Odredbo mora nato nemudoma presojati preiskovalni sodnik, ki lahko prepoved na predlog oškodovanca podaljša na največ 60 dni. Policija medtem izvaja nadzor nad izvajanjem ukrepa (najmanj enkrat dnevno) in prilagaja kontrole stopnji ogroženosti.
Kljub zaščiti pa se vztrajni in nevarni zalezovalci pogosto požvižgajo na pravna določila. Medtem ko je policija v lanskem letu izrekla 1062 ukrepov prepovedi približevanja, so obravnavali kar 432 kršitev tega ukrepa. Letos do začetka novembra je bilo od 1043 ukrepov zaznanih 211 kršitev. Vendar policija pojasnjuje, da te številke zajemajo vse posamične kršitve (večkratne kršitve istega ukrepa), medtem ko je delež ukrepov, ki so vsaj enkrat kršeni, približno 20-odstoten, pri čemer jih veseli zaznan trend upadanja kršitev letos.
»Žal samo ta ukrep pogosto ni dovolj, da bi ustavil najbolj vztrajne in nevarne zalezovalce. V praksi vidimo primere, ko povzročitelji ukrep kršijo ali ga obidejo prek digitalnega nadzora in tretjih oseb. Ta ukrep mora biti zato vedno podprt s celostnim načrtom pomoči žrtvi,« na sistemske vrzeli ukrepa opozarja Maja Plaz. »Obravnavali smo primer ženske, ki ji je bivši partner več mesecev pošiljal na desetine sporočil dnevno in se pojavljal pred njeno službo, češ da ji želi le prinesti kavo. Šele ko je na servisu odkrila, da ji je na podvozje avtomobila namestil sledilno napravo, je spoznala, da ne gre za neuslišano ljubezen, temveč za nevaren nadzor. S pomočjo varnostnega načrta, prijave na policijo in umika na varno lokacijo si je postopoma povrnila občutek varnosti in miru.«
Zato je najpomembnejši nasvet vsem žrtvam: nikoli ni prezgodaj in nikoli ne čakajte na neizpodbitne dokaze, preden spregovorite. Zalezovanje je hud poseg v svobodo in se nikoli ne konča samo od sebe. Tudi če še dvomite, ali je dogajanje dovolj resno, je prvi varen korak lahko že anonimen klic na SOS telefon (080 11 55), ki deluje 24 ur na dan in kjer lahko s svetovalko ustvarite načrt, kako si povrniti mir in varnost v življenju.