Visoki zaslužki, zanimivo delo in spoznavanje ljudi … vse to naj bi bili dobri argumenti za delo na velikih potniških ladjah. V letu ali dveh naj bi zaslužili toliko, da si lahko kupimo stanovanje. Vendar je resničnost precej bolj zapletena. O strogi disciplini, življenju v kabinah brez oken, neprimernem vedenju potnikov in neobičajni dinamiki med člani posadke je v odmevnem pogovoru za srbski portal MONDO spregovorila Ivana Milićević iz Niša, povzel pa je hrvaški časnik Večernji list.
Milićevićeva, ki se je na ladjo odpravila pri 25 letih, je delala v ladijskem centru dobrega počutja. Čeprav je bila zaposlena kot maserka in fizioterapevtka, so njene zadolžitve vključevale tudi čiščenje, likanje in prenašanje perila. Kot eno večjih presenečenj je izpostavila izjemno stroga pravila delodajalcev. Po njenih navedbah so nekatere sodelavke izgubile službo že zato, ker so zapustile delovno mesto zaradi odhoda na stranišče, ki je bilo oddaljeno pet minut hoje. Zaradi velikosti ladje je celo pot do jedilnice vzela po deset minut v eno smer, kar je zaposlenim pobralo večino odmora.
Poleg fizičnega napora je velik izziv predstavljala popolna odsotnost zasebnosti. Posadka je bila nastanjena v majhnih kabinah brez oken s pogradi in skromnimi kopalnicami, ki so si jih pogosto delili s sosednjo sobo. Ob močnejših nevihtah so se številni spopadali z morsko boleznijo, dodatno psihološko breme pa je dejstvo, da zaposleni tudi po koncu delovnika niso mogli zapustiti delovnega okolja in so bili nenehno obkroženi z istimi ljudmi.
Posebno poglavje njenega pričevanja je bilo namenjeno odnosu nekaterih premožnih gostov. Milićevićeva je opisala situacije, v katerih so moški – pogosto starejši ali celo v spremstvu družin – prestopali meje profesionalnega odnosa in jo brez zadržkov vabili v svoje kabine. Enkrat se ji je potnik odkrito dobrikal celo v prisotnosti svoje žene in hčere, medtem ko je sama morala ohraniti profesionalno držo. S podobnim nespoštovanjem se po njenih besedah pogosto srečuje tudi strežno osebje.
Zaradi nenehne izolacije in napornega ritma se je sproščanje po izmenah v ladijskih barih pogosto sprevrglo v dogajanje, ki ga je sogovornica primerjala z resničnostnim šovom. Ker posadka ne more zapustiti ladje, se med zaposlenimi pogosto razvijejo priložnostna razmerja ali celo dolgotrajne vzporedne zveze, čeprav imajo posamezniki na kopnem svoje družine.
Omenila je tudi primer turistke, ki je med potovanjem izginila, pozneje pa so jo našli v kabini z drugimi moškimi. Kljub temu je dodala, da med ladijskim osebjem nastanejo tudi iskrene zveze, ki se končajo s poroko, zlasti med pripadniki različnih narodnosti.
Milićevićeva se je za odhod na križarko sicer odločila zaradi nizkih plač in dela izven svoje stroke v domovini, je še pred časom povedala za MONDO. K izbiri sta pripomogla strah pred višino, zaradi katerega je opustila misel na delo stevardese, ter fotografije znancev iz Miamija, s Karibov in Bahamov, ki so ustvarjale vtis brezskrbnega življenja.
Čeprav je priznala, da potovanja in dobro plačilo pomagajo vse to preživeti, pa je sklenila, da stalno bivanje v zaprtem prostoru na dolgi rok postane izjemno naporno. In ta poklic zapustila.