Smrt afriškega slona v savani sproži osupljivo verižno reakcijo, ki preoblikuje lokalno okolje za skoraj desetletje. Toda ker populacije teh velikih rastlinojedcev zaradi divjega lova in krčenja življenjskega prostora drastično upadajo, se strokovnjaki bojijo, da bo izginila tudi njihova ključna posmrtna vloga v celotnem ekosistemu, je te dni poročal nemški Welt.
Raziskava, nedavno objavljena v strokovni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS), razkriva, da so slonja trupla veliko več kot le vir hrane za mrhovinarje; predstavljajo namreč zapletena mikrooklja, ki trajno spremenijo kemijo in biologijo tal. Mednarodna ekipa pod vodstvom raziskovalcev Courtney Reed in Derona Burkepila z Univerze v Kaliforniji je osem let natančno spremljala 40 trupel afriških savanskih slonov v južnoafriškem narodnem parku Kruger.
Rezultati kažejo na presenetljiv paradoks. Ko do šest ton težka žival pogine, njeno telo najprej povsem uniči lokalno vegetacijo. Rastline so poteptane zaradi same teže slona, območje pa nato preplavijo jate mrhovinarjev, od jastrebov do hijen, ki zemljo v boju za hrano še dodatno obdelajo in razkopljejo. Nastane obsežna gola zaplata, velika približno 80 kvadratnih metrov, kar je skoraj sedemkrat večja površina, kot jo za seboj pusti poginulo moškatno govedo.
S procesom razpadanja se v tla sprostijo izjemne količine hranil. Raven amonija naraste za 31-krat, nitratov za sedemkrat in fosforja za trikrat. Ta nenaden sunek, ki deluje kot močno gnojilo, ima nepričakovan učinek. Zaradi toksičnosti visokih koncentracij amonija se biotska raznovrstnost talnih mikroorganizmov in rastlin drastično zmanjša.
Čeprav območje postane skorajda mrtva točka za biološko raznovrstnost, pa se hkrati prelevi v vročo točko ekosistemskih procesov. Golo, s hranili prenasičeno zemljo kmalu poselijo hitro rastoče rastline, ki so odporne na amonij. Ker so te rastline izjemno bogate s hranili, privabijo druge rastlinojede živali, ki se na teh specifičnih lokacijah pasejo trikrat pogosteje kot v okolici.
Njihovi iztrebki nato vzdržujejo visoko raven hranil v tleh, kar preprečuje, da bi se prvotne, bolj raznolike rastlinske vrste vrnile. Raziskovalci so ugotovili, da se celo osem let po poginu slona lokalna flora in mikrobiom še vedno nista vrnila v prvotno stanje.
Ta dolgoletni vpliv na pokrajino močno poudarja nevidno ceno izginjanja slonov. Izguba teh velikanov pomeni dvojni udarec za naravo. Afriške savane izgubljajo žive inženirje in hkrati dolgotrajne ekološke oaze, ki nastanejo po njihovi smrti, kar bi lahko dolgoročno spremenilo samo strukturo delovanja savanskih ekosistemov.
