Spoštovane bralke, dragi bralci, naš literarni natečaj Zgodba Nedeljskega se je končal in komisija je imela kar obilo dela, da je vse prispevke prebrala in jih razvrstila. Pravzaprav smo vam vsem hvaležni, da ste se odzvali našemu vabilu in nam poslali svoje prispevke.
Tako kot lani smo tudi letos prejeli več kot dvesto vaših zgodb in znova ste dokazali, da se v marsikom skriva obetavna pisateljska žilica. V vsaki številki Nedeljskega dnevnika predstavimo po eno od izbranih zgodb.
– Napačni Janša (avtor Miklós Cseszneky)
– Nedokončano delo (avtorica Tjaša Hrovat)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Palček in rdeče superge (avtorica Petra Guna)
– Rejenec (avtor Franjo Frančič)
– Soba 115 (Simona Koder)
– Čaj (Manca Bizjak)
– Ljudska modrost trden je most (Martin Kavčič).
– Neošiljene barvice (Edo Krnić)
– Dve fotografiji, ena vojna (Alenka Leskovšek)
– Kaj, če nikoli ne najdeš ljubezni (Aleš Ferenc)
– Mala črna pocestnica (Tavi Šifrer)
– Pravi trenutek (Gaja Grajan)
– Hostesa (Bojana Dragoš)
– Weorep oprw (Sonja Koranter)
– Pariz (Nataša Bauman)
Tokrat objavljamo zgodbo, ki jo je napisala Barbara Kopač.
***
Stopinje v snegu
Snežni metež zunaj je tulil kot ranjena zver in v dolino zarisal neprehodno belo zaveso. V majhni alpski koči, kamor so jih zanesle čudne poti usode, je vladala nenavadna tišina, ki jo je prekinjalo le prasketanje ognja v kaminu.
Trije moški, popolni neznanci, so sedeli za isto masivno mizo. Prvi se je v osamo te gorske utrdbe zatekel, da bi pobegnil pred hrupom vsakdana. Potreboval je predah od vseh in vsega. Drugi, sicer navdušen smučar, je namesto na belih strminah dan preživljal med štirimi stenami, saj so bile ceste zaradi plazov popolnoma neprevozne. Tretji pa je tu obtičal po nenadni odpovedi poslovnega teambuildinga. Iskreno, tišina in mir, ki ju že tako dolgo ni okusil, sta mu prijala.
Niso se poznali. Niso imeli skupnih točk, razen tega, da jih je narava zaprla v isti prostor. Pijača je stekla, kot da bi ogenj rahljal oklepe, ki so jih nosili s seboj. Bolj ko se je dan prevešal v noč, bolj se je pogovor sukal proti tistemu, o čemer moški običajno molčijo – proti ljubezni in tisti posebni praznini v srcu. Vsak izmed njih je spregovoril o Njej. O ženski, ki jim je v življenje prinesla nekaj, česar niso znali poimenovati, so pa čutili bolečo tesnobo, ko jim je bilo to spet odvzeto. Ob uživanju »tekočega poguma«, kot alkohol radi poimenujejo Američani, so se jim dodobra razvezali jeziki, a kaj, ko se niso zavedali, da vsi trije rišejo portret iste osebe.
Prvi moški je vstal. »Na svež zrak moram,« je zamrmral in stopil na hodnik. Ob starem oknu, kjer je mehka svetloba nežno osvetljevala njen obraz, se je nenadoma znašla ona. Ko jo je opazil, je obstal. Namenila mu je blag, topel nasmeh. Bilo je le bežno srečanje, komaj utrip srca. Ko se je vrnil k mizi, je bil njegov pogled zamegljen. »Njen pogled je bil preveč domač,« je izdavil, medtem ko so se mu roke tresle. »Kot tisti, ki sem ga nekoč poznal, a ga zdaj lahko le še preklinjam, ker ga zaradi družine in vseh obveznosti, pred katerimi bežim, ne smem več užiti.«
Drugi moški je menil, da to kliče po pijači. Stopil je do šanka. Ko se je prebijal do točilnega pulta, jo je zagledal. »Zima je lahko zelo lepa, če ji le dovoliš, da te ustavi,« je rekla tiho. Ko se je vrnil k mizi, ni več posegel po kozarcu. Sedel je v tišini, z izrazom na obrazu, ki je bil nenadoma pomirjen, skoraj blažen. »Spet me je pogledala tako, kot bi videla vse moje dvome in prepoznala vso mojo bolečino,« je pomislil, »soujetnikoma« pa le pokimal. Spomnil se je njene globine, ki jo je takrat, ko sta se spoznala, tako nespretno zavrnil, ker je bil čustveno preplitek zanjo. Zdaj je končno razumel, da je bila ona tisti neprecenljivi dar, ki ga je spustil iz rok, ker ga ni znal sprejeti.
Tretji moški je dvignil glavo in opazil nenavaden nemir svojih sotrpinov. Kot bi se bal, da se bo slednjega nalezel, je hitro stopil na teraso, da se »pomiri«. Našel jo je tam, naslonjeno na ograjo; zimska noč je le še poudarjala njeno eleganco. Ko sta se njuna pogleda srečala, ni bilo čutiti napetosti, le tiho priznanje njune povezanosti, ki je presegala vsa njegova tolikokrat izpostavljena pravila. Besede so bile odveč. Tiho se je obrnila na peti in zapustila teraso. Srce mu je prigovarjalo, naj stopi za njo, saj je s seboj odnesla tisti manjkajoči košček sreče, po katerem je, ne da bi se tega zavedal, tako zelo hrepenel. »Bila je vse, kar sem iskal,« si je tiho priznal, medtem ko se je še vedno boril s svojo togostjo, »a ni bila tisto, kar sem v svojem strogo začrtanem svetu dovolil, da je moje. Bila je kot tujek v svetu vseh teh omejitev, v resnici pa preveč popolna, da bi ustrezala mojim izkrivljenim merilom, zato sem moral oditi, čeprav je moje srce kričalo, da se poslavljam od lastne biti.«
Ko se je vrnil k mizi, je bila napetost med tremi moškimi še kako otipljiva, obtežena z vsemi neizrečenimi skrivnostmi. Oči vseh treh so se srečale in v tišini koče je postalo jasno, da si niso več tujci, temveč moški, ki so se dotaknili istega čudeža. »Tudi vidva?« je tiho vprašal tretji, medtem ko se je prvi zazrl v prazno. »Tudi vidva sta jo videla?« Drugi je počasi prikimal, njegov obraz pa je povedal več kot vse besede. Prvi je še vedno strmel v najbolj oddaljeni kot koče. V tistem trenutku so razumeli, da je bila Ona, o kateri so cel večer razpredali, prav zdaj tukaj – središče njihovega skupnega sveta. Ona, ki je pustila pečat na vseh treh, ne da bi se sami tega v popolnosti zavedali.
Nenadoma so se odprla vrata. Zvok njenih korakov na lesenih tleh je v tišino koče zarezal kot top udarec. Vsi trije so nagonsko obrnili glave in v trenutku, ko so se njihovi pogledi srečali z njenim, je prostor preplavil val spoznanja. Ni bilo potrebe po besedah; tišina med njimi je postala še preglasna, polna neizrečene resnice. Niso govorili o treh različnih osebah, govorili so o isti ženski. O Njej.
Stopila je do njihove mize, a ni prisedla. Stala je tam, mirna in zbrana, njena prisotnost je bila kot sidro sredi viharja. »Vidim, da sem zmotila zanimiv pogovor,« je nežno rekla, nato pa njihove oči zadržala s pogledom, ki je razgalil vse njihove pretekle strahove. »Bila sem tista globina, v katero si niste upali vstopiti, ko ste imeli priložnost – zdaj, ko ste naposled doumeli, kdo sem in kakšno vlogo igram v vašem življenju, pa postajam tista neuresničena želja, ki jo boste v svoji praznini za vedno nosili kot najlepšo bolečino.«
Ni čakala na odziv. Obrnila se je in stopila nazaj v zimsko noč, ki je nestrpno čakala le nanjo. Za seboj je pustila tri moške, ki niso bili več isti, kot so bili trenutek pred njenim prihodom. Kot so bili, ko jih je spoznala. Odšla je, v prostoru pa je za njo ostala tišina, ki je povedala vse: bila je tisto, kar so iskali, a nikoli niso znali niti niso bili zmožni zadržati.
In prav zato je morala oditi; da bi oni, končno soočeni s svojo lastno praznino, lahko stopili na svojo pot – brez nje, a vendar prvič zares iskreni do samih sebe.
