»Za navidezno akademskim sporom se skriva mnogo večji konflikt glede tega, kdo bo lastnik in kdo bo nadziral ključno proizvodno tehnologijo prihodnjih desetletij. Ena možnost je zaprti oligopolni model, v katerem peščica tehnoloških korporacij nadzira podatke in računsko infrastrukturo ter maksimira zasebne rente. Druga možnost so bolj odprti modeli, večja razpršenost tehnologije ter javno usmerjanje razvoja v povečevanje človeških sposobnosti in družbene produktivnosti,« ugotavlja ekonomist dr. Jože P. Damijan. Pred dnevi se je vključil v razpravo, v kateri sodeluje precej mednarodno priznanih ekonomistov, njen razplet pa bi znal imeti neslutene razsežnosti za prihodnost celotnega sveta.
Napad na nobelovca
Čeprav se zaradi ne ravno kratkočasne in plehke vsebine razprava ni znašla na naslovnicah sodobnih medijev, je med bolj poglobljenimi in jasnovidnimi spremljevalci družbenih dogajanj dvignila precej prahu. Zanimanje ekonomistov je zbudil predvsem avgustovski članek britanskega The Economista z zgovornim naslovom Najvplivnejši ekonomist na svetu je nenavadno neprepričljiv, v katerem so napadli Darona Acemogluja, prejemnika Nobelove nagrade za ekonomijo iz leta 2024 ter enega najbolj citiranih in vplivnih sodobnih ekonomistov. Napad uredništva, ki je poskušalo očrniti vse dosedanje delo turško-ameriškega ekonomista armenskih korenin, znanega tudi po uspešnici Zakaj narodi propadajo (Why Nations Fail), naj bi sprožile ugotovitve v njegovi novi knjigi in raziskave, ki jih je objavil v članku z naslovom Avtomatizacija in represija. V njem trdi, da sodobna avtomatizacija in umetna inteligenca (UI) s povečevanjem deleža kapitala v nacionalnem dohodku poglabljata neenakost, to pa zaradi želje lastnikov po čim večjih donosih in čim manjši regulaciji zahteva vse več represije.
»Več kapitala zahteva še več avtomatizacije in posledično še več represije, to pa spodbuja kapitaliste, da podprejo državni udar proti demokraciji in vzpostavijo represivni sistem,« je zapisal Acemoglu. Med drugim ocenjuje, da bo produktivnost z UI narasla precej manj, kot trdijo v Silicijevi dolini, in opozarja, da tehnološki napredek sam po sebi koristi le elitam, če ga država ne regulira in koristi ne porazdeli tudi med delavce. Pravi, da UI ne bi smela zgolj nadomeščati delavcev, ampak dopolnjevati njihovo delo, povečevati produktivnost in plače ter krepiti srednji razred.
S tem je očitno stopil na žulj in sprožil gnev anonimnega pisca oziroma uredništva sicer ugledne revije, ki je bila vselej glasnik prostega trga in neoliberalnih idej. »Acemoglujev vpliv je očiten, saj je ducat uglednih ekonomistov podpisalo njegov poziv, naj takoj ukrepamo, da bi UI usmerili h koristnosti za družbo. Toda kdo naj odloča, kaj je koristno? Še podpisniki peticije si niso povsem na jasnem. Acemoglujev zvezdniški sij je tako močan, da nekatere zaslepi,« namigujejo v The Economistu in se odkrito sprašujejo, ali si profesor sploh zasluži tak ugled. V svojem napadu na kredibilnost nobelovca so privlekli na plan očitke o pomanjkljivih podatkih nekaterih njegovih starejših raziskav, njegove analize sodobne politike (na primer o Donaldu Trumpu) pa označili za površne in preveč predvidljive za znanstvenika njegovega kova.
Acemoglu je v svojem odgovoru zapisal, da napad nanj sovpada z izidom knjige in poskuša zamegliti njegova opozorila o krizi liberalne demokracije tako, da preusmerja razpravo k brezpogojni obrambi interesov tehnološkega sektorja. Z napadom nanj se ne strinjajo niti mnogi drugi, ki v ozadju vidijo globlje vzroke.
Ozadje medijskega uboja
»Acemoglu je za centre moči nevaren, ker pokaže, da zaprti oligopolni model sploh ni tehnološka nujnost, ampak politična izbira. In ko je to enkrat jasno, tudi vprašanje regulacije UI ni več spor med zagovorniki in nasprotniki tehnološkega napredka. Postane spor o tem, ali bomo eno najmočnejših tehnologij našega časa prepustili zasebnemu prisvajanju rent in koncentraciji moči ali pa bomo poskušali zagotoviti, da bodo koristi tehnološkega napredka širše družbeno porazdeljene,« meni Damijan, ki članek The Economista razume kot poskus medijskega uboja enega najvplivnejših ekonomistov, še preden bi njegove ideje o UI, delu in demokraciji dobile večji vpliv.
Podobno meni tudi irski politolog Henry Farrell. »Nenaden izbruh sovražnosti do Acemogluja je povezan z zgodovinskim trenutkom, v katerem smo. Smo na kritičnem križišču v času, ko nas preplavlja UI in se vse bolj razpravlja o njenih posledicah. Njeni zagovorniki in pristaši prostega trga že pozivajo k obračunu z njenimi 'sovražniki', na drugi strani pa mnogi menimo, da bi za UI morali veljati predpisi. Glede na zgodovinske izkušnje se motijo tisti, ki verjamejo, da bo prosti trg sam poskrbel, da bo UI koristila vsem,« svari Farrell, ki verjame, da je sedanji spor del širše ideološke vojne, v kateri se odloča, kdo bo določal pravila razvoja UI za naslednja desetletja. Na eni strani so Acemoglu in drugi zagovorniki družbenega usmerjanja tehnološkega razvoja, na drugi pa zlasti tehnološki podjetniki, vlagatelji tveganega kapitala in tisti ekonomisti, ki zagovarjajo čim manj omejen tehnološki razvoj. Med slednjimi je na primer Noah Smith, ki trdi, da so za velike tehnološke preboje nujno potrebni genialni milijarderji in podjetniki, kot so Elon Musk, Peter Thiel in Marc Andreessen (ti sicer že dolgo demokracije ne vidijo več kot nujne za kapitalizem, ampak prej kot omejitev svobode kapitala).
»Verjamem, da Elon Musk ni dober človek. Je krut in sebičen. Podpiral je nekatere najslabše politike v ZDA in drugod. A je učinkovit in njegove podjetniške in organizacijske sposobnosti so edino, kar je preprečilo, da bi Kitajska povozila ameriški tehnološki sektor. Zato je treba preprečiti, da bi se moral podrediti kakšnemu širšemu interesu,« Smith malce po ovinkih poziva k povsem prostim rokam tehnoloških magnatov. Farrell se s tem nikakor ne strinja. Ne zanika sicer Muskovega prispevka pri Spacexu, a opozarja, da razvoj pod vodstvom samooklicane elite tehnoloških milijarderjev ni nujno učinkovitejši od drugih ureditev. Po njegovem to dokazuje tudi kitajski primer čisto drugačne institucionalne ureditve, zato se sam zavzema za upoštevanje argumentov obeh polov in iskanje ustrezne kombinacije trgov, države, demokracije in drugih mehanizmov, ki bi onemogočali, da razvoj UI na Zahodu še naprej usmerja peščica tehnoloških podjetnikov in milijarderjev, katerih interesi niso nujno enaki interesom družbe kot celote.
Demokracija jih moti
V vse bolj razgreto razpravo se je vključil tudi izraelski ekonomist Eran Jašiv. »Revija se z Acemoglujevim akademskim delom ukvarja neiskreno in navaja sarkastične komentarje neimenovanih ekonomistov, s katerimi so opravili pogovore ob pijači. Acemoglujeva raziskava, ki povezuje institucije z dolgoročno blaginjo, naj bi bila lahkomiselna, njegov pesimizem glede UI pa naj bi temeljil na dvomljivih predpostavkah in podcenjeval njene potencialne koristi. Zdi se, da se za odločitvijo časopisa, da napade Acemogluja, ki se neutrudno zavzema za politike, osredotočene na delovna mesta in združljive z liberalno demokracijo, skriva agenda velikanov industrije umetne inteligence, kot sta Elon Musk in Mark Zuckerberg. Zanje in druge pomembne osebnosti so delavci in demokracija nadležne ovire na poti do vedno večjega bogastva in moči,« ugotavlja Jašiv in spomni, da je izvršni direktor največjega delničarja časopisa od lani tudi član upravnega odbora Mete.
»Nobelovi nagrajenci si zaslužijo kritiko tako kot vsi drugi. Toda zakaj se članek, ki domnevno ponovno ocenjuje kakovost Acemoglujevega akademskega dela, konča prav z napadom na njegov vpliv na politiko UI?« se sprašuje Jašiv, ki tudi takoj ponuja odgovor. Po njegovem je Acemoglu moteč za načrte arhitektov UI, saj skupaj s kolegoma Davidom Autorjem in Simonom Johnsonom že dolgo trdi, da je usmeritev UI politična izbira. »Njihov program UI v korist delavcev iz leta 2023 je predlagal izenačitev davčne obravnave dela in opreme ali algoritmov, omejitev vsiljivega nadzora na delovnem mestu, krepitev glasu delavcev, financiranje tehnologij, ki dopolnjujejo človeka, ter izgradnjo javnega strokovnega znanja o UI. Njihov nadaljnji program za leto 2026 gre še dlje in dodaja protimonopolne predpise in zaščito intelektualne lastnine za strokovno znanje delavcev. Cilj Acemogluja in njegovih kolegov ni zgolj varna UI, temveč tudi takšna, da poveča vrednost človeških zmožnosti. Ta agenda postavlja pod vprašaj, kdo določa tehnološko pot in kdo pobira njene rente. Zmanjševanje njegovega ugleda ima očiten politični učinek, saj slabi avtoriteto enega najvidnejših ekonomistov, ki zagovarja pristop k razvoju UI bolj po meri delavcev … Z očitki in dvomi o njegovem delu si The Economist prizadeva sabotirati razpravo, ki bi morala potekati odprto in pošteno,« poudarja še eden od tistih, ki so se postavili v bran napadenemu nobelovcu in bodo morda tarča tehnoloških velikanov kdaj naslednjič.
Prav v teh dneh je na svojem youtube kanalu objavil kritično razmišljanje o tehnoloških milijarderjih tudi v Kanadi živeči komentator Jiang Xueqin, ki je med prvimi napovedal Trumpovo zmago in napad na Iran. V videu, ki ga je na svojem blogu povzel tudi Damijan, zavrača uveljavljeno pripoved, da so tehnološki milijarderji obogateli predvsem zaradi izjemne inteligence, inovativnosti in podjetniškega poguma, saj trdi, da ključne tehnologije Silicijeve doline niso nastale v zasebnih garažah, temveč iz javno financiranih vojaških raziskav. Jiang meni, da tehnološki podjetniki niso povsem samostojni ustvarjalci svojega uspeha, temveč predvsem javni obrazi sistema, ki privatizira rezultate javno financiranih raziskav. Korporativna vlaganja v družbena omrežja, UI in obdelavo podatkov razlaga kot pripravo infrastrukture za sistem množičnega nadzora in napoveduje razcep med elito, ki bo z gensko terapijo, presaditvami in drugimi tehnologijami dosegala izjemno dolgo življenje, ter večino prebivalstva, ki naj bi jo nadzorovali prek digitalne identitete, digitalnega denarja in umetno ustvarjenih odnosov.
