Če bi z obilo pretiravanja želeli biti vsaj malce senzacionalistični, bi lahko dramatično zapisali, da nam zaradi množičnega izseljevanja najvišjih Slovencev grozi znižanje povprečne višine naše moške populacije, po kateri se sicer s 180 centimetri uvrščamo med deset najvišjih narodov v svetu, nedaleč za dobre tri centimetre višjimi Nizozemci in Črnogorci. Seveda se nam v resnici ni treba bati znižanja povprečja niti za debelino lasu (tudi če bi se iz Slovenije za stalno in ne le začasno odselilo več kot sto dvometrašev, bi se nam povprečje znižalo le za dve desetinki milimetra), a dejstvo je, da je našo državo letos zapustilo toliko dolginov kot še nikoli. In to vsi s skupnim ciljem: ameriška študentska košarkarska liga NCAA.
Dolg spisek
»V tej sezoni v najmočnejši ameriški univerzitetni košarkarski ligi NCAA v 1. diviziji nastopa rekordno število Slovencev – 23 košarkarjev in 16 košarkaric. Vsi imajo isti cilj – uvrstitev na March Madness, sloviti zaključni turnir,« ugotavljajo na Košarkarski zvezi Slovenije (KZS), kjer so pripravili zajeten spisek naših košarkarskih izseljencev. V najmočnejši konferenci (Velikih 5) nastopajo Urban Klavžar, Domen Petrovič (oba Florida), Sergej Macura (UCLA), Martin Tonejc (Rutgers), Jan Vide (Virginia), Robert Jurković (NC), Lukas Bojović (Wake Forest), Žak Smrekar (Boston) in Mark Morano Mahmutović (Syracuse), v nekoliko nižji Peter Bandelj (Nevada), Lovro Urbiha (George Washington), Žiga Daneu (San Francisco), Mark Padjen (Murray) in Tristan Vukotić (Rice), še nekoliko težja pot do finalnega turnirja pa čaka Staša Sivko (William & Mary), Saša Cianija (Sacramento), Vukašina Todorovića (Niagara), Tadeja Colnariča (Green Bay), Gašperja Škorjanca (East Texas), Arneja Osojnika (Northwestern), Filipa Petkovskega (UT Martin), Matijo Samarja (Kansas) in Gašperja Kočevarja (Howard).
Med dekleti v najmočnejših konferencah nastopajo Ajša Sivka (Kentucky), Lea Bartelme (Maryland), Sara Sambolić (Michigan), Romana Jelenc (Northwestern), Zoja Štirn (Purdue), Lina Jerković (UCLA), Tjaša Turnšek (Iowa), Mojca Jelenc (Oklahoma), Ivona Ščekić (Kansas) in Maja Uranker (Miami), v preostalih pa še Tanja Valančič (Washington), Nina Klep (Saint Mary's), Zala Šrot (Fordham), Špela Brecelj (California), Elena Lazarević (North Dakota) in Nina Stavrov (North Carolina).
Nekateri od naših novincev so zablesteli že na samem začetku sezone. Klavžar, ki se edini med našimi košarkarji doslej lahko pohvali tudi z osvojitvijo naslova študentskega prvaka (to je pred dvema letoma uspelo tudi tenisaču Filipu Jeffu Planinšku), je na prvih dveh tekmah dosegel skupaj 21 točk, Mahmutović, ki naj bi bil s poldrugim milijonom dolarjev za sezono trenutno celo drugi najbolje plačani slovenski košarkar za Dončićem, je zbral 25 točk, opazne vloge pa so že imeli tudi Smrekar, Macura, Škorjanc in Bandelj. Med dekleti sta se najbolj izkazali Sivkova, ki je z 32 točkami in osmimi trojkami postavila rekord svoje univerze in postala igralka tedna v celotni ligi, ter Turnškova, ki je bila izbrana za novinko tedna v svoji konferenci.
Mladi milijonarji
A košarkarji in košarkarice sploh niso edini naši mladi športniki, ki so jih premamili študij in tekmovanja za ameriške univerze. Športne štipendije ponujajo tudi v drugih športih, a večinoma le delne. Celotne štipendije so na voljo le za ameriški nogomet, košarko, žensko gimnastiko, ženski tenis in žensko odbojko, pri čemer pa se res visoke štipendije in zaslužki obetajo le mladim mojstrom prvih dveh športov. Potem ko je dolga desetletja veljalo, da študenti športniki ne smejo prejemati denarja za igranje, se je prvi premik zgodil pred petimi leti, od lani pa je ameriškim univerzam dovoljeno, da svojim športnikom razdelijo skupno do 20,5 milijona dolarjev na sezono.
Levji delež kajpak odpade na tam najbolj priljubljena ameriški nogomet in košarko, pri katerih se ponujajo res vrtoglave štipendije. A. J. Dybantsa, letos prvoizbrani novinec lige NBA, naj bi v zadnjem letniku poleg petih milijonov dolarjev štipendije zaslužil še dva milijona iz sponzorskih pogodb, letos najboljši novinec Yaxel Lendeborg pa je dobival 2,3 milijona dolarjev štipendije. Še več zneskov in še višje se deli v ameriškem nogometu, kjer je lani prednjačil Arch Manning s 5,4 milijona dolarjev vredno štipendijo.
Športno štipendijo sicer načeloma lahko dobi vsak športnik, ki dosega dovolj dobre športne rezultate, da pritegne zanimanje univerz, pokazati pa mora tudi ustrezno znanje in opraviti tako imenovani izpit SAT. Ker novih junakov ameriškega nogometa v Sloveniji ni, si lepe denarce lahko obetajo zlasti košarkarji, druge pa bolj kot možnost velikega zaslužka tja zvabi možnost brezplačne pridobitve univerzitetne izobrazbe in dragocenih znanj. Ena od znanih univerz naj bi lani od dobrih 20 milijonov dolarjev kar tri četrtine namenila igralcem ameriškega nogometa, blizu petine moški košarki, po dva odstotka ženski košarki in bejzbolu, za vse druge športe pa je ostalo na voljo pičlih nekaj odstotkov.
Slovence najdemo tudi v številnih športih, v katerih imajo predvsem možnost plačanega študija, ne pa zaslužka. Med njimi so teniški igralci in igralke (Bor Artnak, Sebastian Dominko, Matic Križnik, Luka Talan Lopatič, Živa Falkner, Lara Smejkal in še nekateri), odbojkarice (Selena Leban, Lira Pukl Verdel, Ula Gorjup in Lavra Križanič), atleti in atletinje (Tom Teršek, Jak Rovan, Ela Velepec, Brina Likar …), golfisti in golfistke (Kristjan Vojteh Burkelca, Jan Čirič, Jakob Balkovec, Petra Balkovec, Lana Malek …), hokejista (Nace Langus in Filip Sitar), nogometaši in nogometašice (Aljaž Dodig, Kristijan Bandur, Lovro Kostanjšek, Jon Jelerčič, Bor Zunec, Julija Poplašen …), plavalec Jaka Pušnik, plavalka Sara Mihalič, strelka Hana Strakušek … Skupno naj bi za univerzitetne ekipe nastopalo že okrog 200 slovenskih športnikov in športnic.
Drugi časi
O tolikšnih zaslužkih, kot so zdaj možni v študentski košarki, v davnih letih Krešimirja Čosića ali precej pozneje, v času našega Teomana Alibegovića ali Erazma Lorbka, ki sta prav tako igrala tudi za ameriške univerze, ni bilo mogoče niti sanjati.
»Ko sem odhajal v NBA, sploh nisem smel igrati študentske košarke, ker sem za tri leta dobil v uporabo hondo, ki sem jo preskočil pri zabijanju. Zdaj pa mladi že pri 16 letih skupaj s starši razmišljajo o velikih zaslužkih, čeprav še niso povsem zreli za kaj takega. Luka je res še prej sam odšel v tujino, a on je fenomen in eden izjemno redkih, ki jim je uspelo. Manj nadarjenim, ki se morajo dokazati med hudimi tekmeci, lačnimi uspeha, nikakor ni lahko. V tujini se ne cedita le mleko in med, tudi v Ameriki ni vse bolje kot pri nas. Marsikoga premami denar, a potem tam ne dobi prave priložnosti. Če je timing pravi in dobiš priložnost za nadaljnji razvoj, je to lahko tudi čisto dobra odločitev, ki je ne moreš nikomur preprečiti. Je pa treba vse temeljito pretehtati in ne nasedati le menedžerjem, ki si pri študentski košarki vzamejo nekajkrat večje provizije kot v NBA,« razmišlja Marko Milić, ki si želi, da bi našim klubom, ki vzgojijo mladega igralca, Američani morali plačati vsaj kakšno odškodnino.
Katastrofa za našo košarko
Na temnejšo plat, ki jo slovenski in evropski košarki prinaša odhajanje mladih talentov v ZDA, že dolgo opozarja tudi Zmago Sagadin. »Ti odhodi so katastrofa za evropsko košarko, kjer zaradi vojne med Fibo in evroligo sploh ni sogovornika, ki bi od NBA za vsakega tu izšolanega košarkarja zahteval odškodnino. Košarkarji, ki bodo tam napredovali, bodo sicer še lahko kdaj igrali za reprezentanco, a klubom se bo brez odškodnin prej ali slej zalomilo pri produkciji novih igralcev. Evropski klubi so poleg tega preplavljeni s tujsko legijo ameriških košarkarjev, ki niso dovolj dobri za ligo NBA. Ameriška košarka je po eni strani manj gledljiva od evropske, v kateri se več pozornosti posveča tudi obrambi in taktiki, po drugi pa to duši državne reprezentance. Če igrajo v najmočnejših klubih večinoma tujci, težko razviješ igralce, ki bodo igrali za reprezentanco. Ponosen sem, da sem se sam tudi v praksi držal načela, da svet stoji na mladih. Vsako leto sem enega ali dva mlada igralca potisnil v prvo ekipo in starejšim igralcem razložil, da je treba skrbeti tudi za prihodnost naše košarke,« ugotavlja legendarni trener.
Prednosti in slabosti množičnega odhajanja mladih košarkarjev čez lužo dobro pozna tudi Danijel Radosavljević, trener Triglava in naših mladih reprezentanc ob nekaterih največjih uspehih, tudi letošnjem evropskem naslovu do 20 let. »Slovenija in Evropa se ne moreta primerjati z zaslužki, ki jih lahko uspešen mladi košarkar dobi v Ameriki, zato odhodi tja ne presenečajo in jih ne moreš preprečiti. Ni pa vseeno, kakšno minutažo bodo tam dobili in kam gredo, saj na nekaterih kolidžih in v nekaterih konferencah raven košarke ni prav visoka. Mnogi lahko košarkarsko nazadujejo, saj dobijo le drobtinice in igrajo le proti mladim vrstnikom, ne pa z izkušenimi igralci, od katerih lahko dobijo kak nasvet. Poleg tega so sezone tam precej krajše, saj trajajo le kakih pet mesecev, preostanek leta pa le trenirajo, tako da jim manjka tekem. V Evropi se bolj kakovostno trenira kot v Ameriki, saj se pri nas daje poudarek tudi taktiki in ne le individualnim tehničnim elementom,« našteva sogovornik, ki na domačem evropskem prvenstvu ni mogel računati na nekatere košarkarje, ki so že odšli v ZDA (Mahmutović, Smrekar), najboljši igralec prvenstva Padjen pa je to na srečo storil šele po prvenstvu.
Radosavljeviću je za razvoj mladih košarkarjev ljubša pot, ki so jo ubrali njegovi nekdanji varovanci Urban Kroflič, Vit Hrabar in Lovro Faganel, saj dovolj priložnosti dobivajo v Cedeviti Olimpiji in Iliriji. Res pa je, da za vse Slovence in Slovenke, ki zdaj igrajo za ameriške univerze, v naših klubih niti ni dovolj prostora in priložnosti.