Predstavljajte si, da stopite iz stanovanja in se umaknete pod senco zelenja, ki prerašča sosednjo stolpnico. Nekdanje parkirišče je postalo park, stavba proizvaja elektriko in zbira deževnico, solata za kosilo pa je zrasla nekaj ulic stran. Smeti izginejo po ceveh pod zemljo, umetna inteligenca medtem ureja promet. Znanstvena fantastika? Niti najmanj. Posamezne koščke takšne prihodnosti lahko že danes najdemo v Singapurju, Parizu, Københavnu in Južni Koreji.
Po dolgoletni projekciji Združenih narodov naj bi do leta 2050 v urbanih območjih živelo približno 68 odstotkov svetovnega prebivalstva. Kako milijardam ljudi zagotoviti stanovanja, energijo, vodo in hrano ter hkrati preprečiti prometni kaos, onesnaženje in nevzdržno poletno vročino, je zato eno velikih vprašanj prihodnjih desetletij.
Ko pomislimo na mesto prihodnosti, si radi predstavljamo leteče avtomobile, robote in bleščeče nebotičnike. Urbanisti pa razmišljajo precej drugače: o mestu z več narave, manj avtomobili in predvsem z manj zapravljanja prostora in surovin.
Gozd, ki raste po stolpnici
Zelene strehe, drevesa, parki in rastline na fasadah niso le okras. Zagotavljajo senco, pomagajo hladiti okolico, zadržujejo del padavinske vode in ponujajo življenjski prostor živalim.
Enega najbolj osupljivih primerov že danes ponuja Singapur, ki zelenje sistematično vključuje tudi v gosto pozidana območja. V nekaterih delih mesta morajo novi projekti zagotoviti krajinske površine, ki nadomeščajo del zelenja, izgubljenega z gradnjo.
Slavni Oasia Hotel Downtown je zato videti skoraj kot stolpnica, ki jo počasi požira džungla. Podobno velja denimo za hotel Parkroyal Collection Pickering Njegovo fasado preraščajo tropske vzpenjavke, med katerimi živijo ptice in žuželke. Če na tleh zmanjka prostora za naravo, lahko torej narava začne rasti navzgor.
Vse, kar potrebujete, 15 minut stran
Velika sprememba se utegne zgoditi tudi na ulicah. Ideja 15-minutnega mesta predvideva, da bi trgovino, šolo, zdravnika, park, šport in po možnosti tudi delo dosegli v približno četrt ure peš ali s kolesom. Najbolj znan laboratorij te zamisli je Pariz. Francoska prestolnica je zmanjšala prostor za avtomobile, gradila kolesarske steze, ozelenjevala ulice in okolico nekaterih šol spreminjala v območja za pešce.
Toda mesto prihodnosti ne bo smelo biti narejeno samo za mladega človeka na kolesu. Ker se prebivalstvo stara, bodo klopi v senci, varni prehodi, bližina zdravnika in dostopen javni prevoz za 80-letnika morda prav tako pomembni kot umetna inteligenca.
Avtomobil izgublja prestol
Avtomobili leta 2050 skoraj zagotovo ne bodo izginili. Bi pa lahko predvsem iz mestnih središč izgubili del prostora. Prednost dobivajo hoja, kolesarjenje in javni prevoz, nekatera parkirišča pa se že spreminjajo v parke, lokale in javne površine. Kako daleč je mogoče priti, kaže danska prestolnica København, kjer je kolo eden ključnih načinov vsakodnevnega prevoza, široke kolesarske poti pa so normalen del mesta.
Nekoč bi del prometa lahko prevzeli tudi robotaksiji, toda še zdaleč ni jasno, ali bodo res postali množična zamenjava za zasebni avtomobil.
Smeti izginejo pod zemljo
Še bolj futurističen prizor lahko že danes vidimo v južnokorejskem Songdoju. Na območjih, ki jih pokriva pnevmatski sistem zbiranja odpadkov, smeti iz stavb po podzemnih ceveh potujejo do zbirnih postaj, zato ni običajnega pobiranja zabojnikov s smetarskimi tovornjaki. Toda prava revolucija prihodnosti ne bo v tem, kako hitro odstraniti smeti, ampak kako jih ustvariti čim manj.
V mestih že danes ležijo ogromne količine jekla, lesa, stekla, opeke in bakra. Le da jim pravimo hiše, mostovi in ceste. Zamisel urbanega rudarjenja je preprosta: ko stavbo podremo ali prenovimo, njeni materiali ne postanejo odpadek. Jeklo, les, opeko in steklo uporabimo pri naslednji gradnji. Mesto bi tako lahko postalo velikanski rudnik surovin, ki jih uporabljamo vedno znova.
Pomembno bo tudi spoznanje, da je najbolj zelena stavba pogosto tista, ki je sploh ne porušimo. Velik del mesta leta 2050 namreč stoji že danes. Prazne poslovne stavbe bo mogoče spreminjati v stanovanja, stare bloke energetsko prenavljati, garaže pa nameniti drugim dejavnostim.
Nebotičniki iz lesa
Tudi pri novogradnjah se materiali spreminjajo. Proizvodnja cementa, betona in jekla ima velik ogljični odtis, zato veliko pozornosti dobiva križno lepljeni les, ki omogoča gradnjo presenetljivo visokih lesenih in hibridnih stavb. Beton in jeklo seveda ne bosta izginila. Prihodnost bo verjetno v pametnejši kombinaciji materialov, ponovni uporabi in gradnji, pri kateri bomo razmišljali tudi o tem, kaj se bo s stavbo zgodilo čez 50 ali 100 let.
Mesto prihodnosti bo moralo razmišljati tudi o hrani. Na strehah, praznih parcelah in v posebej zasnovanih rastlinjakih je že mogoče pridelovati zelenjavo in zelišča. Razvijajo se hidroponski sistemi in vertikalne kmetije, ki pridelujejo rastline v več nadstropjih. Takšne kmetije seveda ne bodo nadomestile klasičnega kmetijstva in same nahranile milijonskih mest. Lahko pa pri nekaterih živilih skrajšajo pot od pridelovalca do krožnika. Morda bo solata leta 2050 naredila manj kilometrov kot človek, ki jo bo pojedel.
Hiša kot elektrarna
Stavbe ne bodo nujno samo porabnice energije. Fotovoltaični elementi se že danes selijo s streh tudi na fasade in v posebne vrste stekla, zato lahko stavba del elektrike proizvaja sama.
Podobno velja za vodo. Deževnico je mogoče zbirati, tako imenovano sivo vodo iz prh in umivalnikov pa po ustreznem čiščenju ponovno uporabiti za določene namene. Pametno mesto torej ne bo pametno zato, ker bo polno računalnikov, ampak zato, ker bo čim manj vode, energije in surovin zavrglo.
Toda prihodnost ima tudi manj romantično stran. Pametni semaforji, javna razsvetljava, spremljanje kakovosti zraka, energetski sistemi in umetna inteligenca potrebujejo podatke. Zato se po mestih že danes množijo kamere in senzorji. Umetna inteligenca bo lahko napovedovala prometne zamaške, prilagajala ogrevanje stavb in odkrivala okvare. Toda meja med mestom, ki nam pomaga, in mestom, ki nas ves čas opazuje, je tanka.
Kdo zbira podatke? Kako dolgo jih hrani? Ali lahko ugotovi, kje se posameznik giblje? In kaj se zgodi, če nekdo vdre v sistem, ki upravlja promet ali električno omrežje?
Mesto leta 2050 zato ne bo potrebovalo samo pametnih senzorjev, ampak tudi pametna pravila.
Zeleni raj ali betonska džungla?
Prihodnost ni vnaprej določena. Podnebne spremembe bodo mesta izpostavljale vročinskim valovom in močnim padavinam, težave pa bodo še pomanjkanje stanovanj, staranje prebivalstva in socialne razlike. Sama tehnologija tega ne bo rešila.
Morda največja revolucija mesta leta 2050 zato sploh ne bodo robotaksiji, umetna inteligenca ali leseni nebotičniki. Veliko pomembnejša utegne biti precej preprosta zamisel: čim manj stvari zavreči – stavb, materialov, vode, energije, hrane in prostora. Če nam bo uspelo, mesto prihodnosti morda ne bo videti kot znanstvenofantastična kulisa iz jekla in stekla. Tehnologija bo neopazno delovala v ozadju, na površju pa bo več dreves, koles, parkov in ljudi.
In morda bo največji tehnološki dosežek mesta prihodnosti prav to, da tehnologije skoraj ne bomo opazili.
