V dednem pravu velja za enega najpomembnejših institutov nujni delež, tisti, ki mu ta pripada, pa se imenuje nujni dedič. Institut nujnega deleža je bil v strokovnih razpravah že večkrat predmet kritik, ki jim je skupno to, da ni prav, da se zakonodajalec tako močno vpleta v postopek dedovanja, da ne glede na voljo oporočitelja določi, da določenim (nujnim) dedičem pripade nujni delež iz zapustnikove zapuščine.
Kakor koli že, stara ureditev za zdaj še vedno velja, v tokratnem pravnem leksikonu pa nekaj več o tem, kdo sploh so nujni dediči, kakšen nujni delež jim pripada in kaj morajo storiti za to, da ga prejmejo.
Nujni dediči so sicer pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Zakon je ubral nekoliko nerodno terminologijo »njihovi potomci«, zato želim tu v izogib kakršnim koli dvomom poudariti, da se med nujne dediče uvrščajo tudi pokojnikovi vnuki oziroma vnukinje.
Pod določenimi pogoji so nujni dediči tudi dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika, a le pod pomembnima pogojema, in sicer da so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Oba pogoja morata biti izpolnjena skupno.
Nujni dediči imajo torej pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati. Ta del zapuščine je nujni delež in se v praksi manifestira tako, da tudi, če bi oporočitelj z oporoko nujne dediče ignoriral, denimo izrecno izjavil, da želi, da ne dobijo ničesar, bi bila taka oporočna izjava volje neveljavna.
Koliko znaša nujni delež? Nujni delež potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca znaša polovico, nujni delež drugih dedičev pa tretjino tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu.
Pomembno je poudariti, da je pravica do nujnega deleža dedna pravica. Nujnemu dediču gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko tudi določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, v pravicah ali v denarju. Vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, se ugotovi tako, da se najprej popiše in oceni vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, tudi tisto, s katerim je razpolagal z oporoko, in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču, izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive.
Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in cenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb.
Tako dobljenemu ostanku se doda vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik na kakršen koli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič, pa tudi vrednost daril, danih dedičem, ki se odpovedujejo dediščini, in tistih daril, za katera je zapustnik odredil, da naj se ne vračunajo dediču v njegov dedni delež.
Temu se doda vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril.
Zelo pomembno je, da nujni dediči nujni delež na zapuščinski obravnavi aktivno uveljavljajo. Če tega ne storijo, se lahko zanj obrišejo pod nosom, zato je priporočljivo, da se pred zapuščinskim postopkom posvetujejo s pravnikom oziroma odvetnikom ali pa ga celo najamejo za zastopanje, da ne bi morda ostali brez nujnega deleža, ki jim sicer pripada.
