»Bistveno je, da učitelj opazi, da se nadarjeni učenec ali dijak med uro dolgočasi. Včasih je dovolj že to, da ga zaposli z matematičnim problemom, in v otroku se zaneti iskra,« pravi Nejc Zajc, nekoč nadarjeni učenec in dijak, danes diplomant ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko ter raziskovalec na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko.
Nedavno se je s skupino mladih, ki jih zanimajo matematični problemi, vrnil z Matematičnega raziskovalnega srečanja oziroma tabora MaRS. Na njem je kot vodja tabora in mentor mladim vračal znanje, ki ga je sam nekoč kot dijak na tem istem taboru črpal od starejših in modrejših mentorjev.
»Ta tabor v Društvu matematikov, fizikov in astronomov izvajajo že dvajset let. Matematiki, profesorji, asistenti in raziskovalci en teden preživimo z dijaki, ki si želijo spoznavati nova področja matematike in se družiti z vrstniki s podobnimi interesi. Za udeležbo ne potrebujejo priznanj s tekmovanj, dovolj sta veselje do matematike in zanimanje za nove stvari. Pripravimo jim zelo pester program, osrednja dejavnost pa je projektno delo. Ekipe treh dijakov in mentorja raziskujejo določeno temo. Tako lahko mentorji mladim namenijo veliko časa, z njimi delajo individualno, ob koncu tedna predstavimo rezultate staršem, dijaki pa o svojem delu napišejo tudi prispevke,« opiše teden, ki ga je z mladimi preživel na slovenskem morju. Na taboru se jim vsak dan pridružijo še drugi mentorji, profesorji in asistenti z različnih fakultet, ki dijakom predstavljajo zanimive plati matematike, s katerimi se sicer v šoli ne bi srečali. Čas je tudi za druženje in družabne igre. »Še zdaleč ne velja stereotip, da so nadarjeni vase zaprti ljudje,« se posmeje Zajc.
Udeleženci prihajajo z vseh koncev Slovenije, večina pa jih je iz večjih gimnazij v Ljubljani, Mariboru in Celju, ki tradicionalno na matematičnih tekmovanjih dosegajo dobre rezultate. Zajc opaža, da mladi prihajajo na tabor predvsem z željo po novem znanju. »Vsi pridejo z neverjetno energijo. To je tudi za nas organizatorje, ki smo v priprave vložili več mesecev dela, potrditev, da se je za mlade vredno truditi.«
Kako motivirati mlade talente?
Nejc Zajc odgovarja iz lastnih izkušenj. »Se bom omejil na matematiko, kjer vam tudi iz svojih izkušenj lahko povem, da je za dijaka, ki izstopa s svojim znanjem, dovolj, da si profesor zanj vzame nekaj časa, mu predstavi kakšen matematični problem in ga izzove, da bi poiskali rešitev. Začeti je najtežje, a tako se začne, se zaneti iskrica. Če vzplamti, lahko začneta delati naprej,« poudari, da imata pri razvijanju nadarjenosti in talentov ključno vlogo učitelj in matična šola. Če učitelj dijaka ne spodbudi, se tega najverjetneje ne bo lotil sam, meni Zajc. »V svoj talent pač ne bo vlagal pretirane energije, saj niti ne sluti, kaj vse lepega ga lahko na tej raziskovalni poti čaka. In če ga učitelj ne zna usmeriti tja, kjer bi lahko svoje talente še bolj razvil, se na tabor ali druge zanimive delavnice ne bo prijavil, ker zanje ne bo vedel.«
Sam je obiskoval eno od velenjskih osnovnih šol in pozneje velenjsko gimnazijo. Kot osnovnošolec se je udeleževal najrazličnejših šolskih tekmovanj. Ko so učitelji opazili, da mu je pri pouku dolgčas, so mu dali reševati naloge s preteklih tekmovanj. »Imel sem to srečo, da smo imeli dodatni pouk pri več predmetih že v osnovni šoli. Učiteljem se je dalo potruditi.«
Zunanja pomoč
V gimnaziji je nato sprva obiskoval dodatni pouk, ki pa v nekem trenutku ni več segel dlje od priprav na srednješolska državna tekmovanja. »Takrat je glavno vlogo odigrala moja profesorica, ki se je zavedala, da bom potreboval zunanjo pomoč, in me povezala z zunanjimi mentorji v Društvu matematikov, fizikov in astronomov. Že v prvem letniku sem začel hoditi na priprave v Ljubljano. To mi je dalo novo motivacijo za ukvarjanje z zahtevnejšimi matematičnimi problemi in uspelo se mi je uvrstiti na matematično olimpijado, najvišje tekmovanje v svetu matematike.«
Izpostavi, da imajo srednješolci pri razvijanju talentov nekaj prednosti zaradi dobro razvitega sistema tekmovanj na državni in mednarodni ravni ter priprav nanje. »Medtem ko je v osnovnih šolah bolj ali manj vse odvisno od učiteljev. Vemo pa, da jih primanjkuje in da so zelo obremenjeni,« izpostavi morda enega ključnih problemov, zakaj se marsikje z nadarjenimi učenci nihče zares sistematično ne ukvarja.
Tudi sam se ni odločil za poklic učitelja in opaža, da niti med aktualnimi študenti matematike trenutno ni velikega zanimanja, da bi po končanem študiju svojo kariero nadaljevali kot učitelji matematike. »Morda gredo v učiteljske vode tisti redki, ki si tega želijo že od nekdaj. Sicer pa študij ponuja toliko drugih možnosti, da študente hitro pritegnejo druga področja,« skomigne.
