Tik pred začetkom šolskega leta je Slovenija dobila novo srebrno medaljo na 20. srednjeevropskih matematičnih olimpijskih igrah. Na tekmovanju, ki je potekalo v Celju, jo je osvojil mlad nadobuden matematik Primož Markovič, ki je ta teden zakorakal v četrti letnik Gimnazije Bežigrad. Pridružil se je Ekaterini Chizhovi, Vasji Leu Zornadi, Danteju Lamprehtu Zenzeroviću, Tarasu Vuku, Andražu Čadežu, Martinu Alojzu Flisarju, Aleksandru Jotanoviću, Niku Habincu, Blažu Gašperlinu in številnim drugim mladim nadarjenim dijakom in dijakinjam, ki so letos z najrazličnejših tekmovanj in olimpijad prinašali izjemne rezultate. Po seznamu dosežkov bi lahko sodili, da imamo v Sloveniji odličen občutek za delo z mladimi nadarjenimi in dolgoletno tradicijo na tem področju. Žal ni tako. Omenjeni rezultati so plod dela posameznikov, nekaj izjemnih učiteljev in mentorjev, medtem ko delo z nadarjenimi v resnici poteka stihijsko, nesistematično, nacionalno neusklajeno, pogosto na osnovi nepreverjenih strokovnih podlag in v odsotnosti spremljave ter vrednotenja dela in njegovih učinkov.
Psihologinja dr. Mojca Juriševič, ki se pod okriljem ljubljanske Pedagoške fakultete na Centru za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti že 15 let profesionalno ukvarja s proučevanjem dela z mladimi upi, bi si seveda želela drugačnih zaključkov, a odkrito priznava, da Slovenija na tem področju doslej ni naredila dovolj. »Danes so mladi nadarjeni ena najbolj zapostavljenih skupin v slovenskem šolskem sistemu. Ob vseh težavah v šolstvu se jih pušča za konec, češ, saj bodo zmogli,« izpostavi, da ti učenci v resnici na koncu nimajo možnosti razviti vseh potencialov, ki jih nosijo s seboj. In da to ni inkluzija, o kateri sicer tako radi govorimo. V resnici imamo velik paradoks: za tiste, ki so talentirani za šport, imamo kopico klubov in društev. Za tiste, ki so nadarjeni za glasbo, imamo po Sloveniji več kot 50 javnih glasbenih šol. Za tiste, ki presegajo ustaljene ravni znanja, nimamo ničesar.
Brez dodatnih ur
Pavel Kandus je gimnazijec, nadarjen dijak, letos obiskuje tretji letnik. V lanskem šolskem letu je bil drugi najboljši matematik v svoji generaciji. Prosili smo ga, da nam iz prve roke pove, kako je biti nadarjen dijak. »V osnovni ali srednji šoli nisem imel dodatnih ur s profesorji, kot vsem drugim so mi bile na voljo priprave za razna tekmovanja v znanju. Na mednarodnem nivoju sicer tekmujem iz matematike, tako da znam dovolj, da mi je od 9. razreda osnovne šole dovoljeno, da se med urami matematike pripravljam na tekmovanja. Tako lahko nekoliko bolje izkoristim čas, ki ga moram preživeti v šoli,« je opisal svojo izkušnjo. Udeležuje se tudi olimpijad, kjer pa naloge večino časa presegajo srednješolsko raven znanja. »Tukaj nam včasih profesorji niti ne morejo pomagati s takimi nalogami. Pomembno je, da imamo za mentorje tiste, ki so olimpijsko pot že prehodili in nas zato znajo usmerjati. Žal pa večina nekdanjih tekmovalcev delo opravlja prostovoljno, le zato, ker jih veseli,« poudari, da znanje temelji malodane na prostovoljstvu.
Psihologinja Mojca Juriševič ugotavlja, da pri nas pojma nadarjenosti niti ne razumemo najbolj in da ga še vedno preveč povezujemo z elitizmom. Nenazadnje v državi uradno ne vemo niti tega, koliko nadarjenih otrok v resnici imamo v šolah. »Doslej o tej temi pri nas ni bilo narejene niti ene raziskave, zato vam o številkah ne morem govoriti. Ko s študenti po šolah opravljamo analize in ugotavljamo, ali šole sploh prepoznavajo nadarjene, dobimo zelo različne podatke. Od tega, da na šoli nimajo nadarjenih, da sicer zagotovo je kdo, a da se s tem ne morejo posebej ukvarjati, do tega, da je na šoli polovica učencev izjemno nadarjenih,« pripoveduje. Ne glede na sliko krivde ne vali na šole, temveč na sistem in na državo, ki sicer na deklarativni ravni že skorja 30 let govori o nadarjenih učencih in dijakih, v praksi pa ne opravi svoje naloge in še danes na tem področju nima sprejete strategije. »Marsikaj je seveda odvisno od šole in od predanih učiteljev, ki znajo v otrocih najti potenciale, ampak ne vse. Ne moremo jim naprtiti vse odgovornosti, če pa vemo, da v osnovni šoli ni opredeljenega mentorstva nadarjenim otrokom. Učitelj za to delo dobi plačano enako, kot če bi med kosilom dežural v jedilnici ali na hodniku. V srednji šoli mentorjem, ki se ukvarjajo z nadarjenimi dijaki, sistem plača celih devet ur za celo šolsko leto. Učiteljem bi bilo treba pri tem bolj pomagati, jih usposobiti za delo z nadarjenimi in seveda za to tudi plačati,« opozori na enega od ključnih problemov.
Tudi učitelji, ki so se nedavno srečali na strokovni konferenci o delu z nadarjenimi, so opozorili, da se pri tem počutijo prepuščeni sami sebi. V nekaj dokumentih sicer piše, da morajo nadarjene učence dodatno zaposliti, nikjer pa ne piše, kako in s čim. Kot je za STA povedala donedavna predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije Mojca Mihelič, zgolj smernice in formalna podpora ne zadoščajo, saj so učitelji v Sloveniji zaradi splošnega nezaupanja v njihovo delo preobremenjeni z dokazovanjem in zagotavljanjem pravičnosti. »Javnost pogosto misli, da je pravično, če dva otroka popolnoma enako obravnavamo. Sama menim, da je to absolutno nepravično,« je dejala. Rešitev vidi v zaposlitvi dodatnih delavcev, posebej usposobljenih za delo z otroki, ki kažejo izjemne potenciale, tako kot to že velja za otroke z učnimi primanjkljaji.
S tem se strinja tudi Mojca Juriševič. Cilj dela v šolah bi moral biti ohranjanje zdravega osebnostnega razvoja in kakovostno delo z vsemi učenci – tako tistimi s težavami kot s tistimi, ki zmorejo in hočejo več. Razume, da šole tukaj nikoli ne bodo mogle opraviti vsega same, zato se zavzema za večje sodelovanje z nevladnimi organizacijami, ki promovirajo znanje in za mlade talente nudijo mentorstva in priprave na tekmovanja ter organizirajo poletne tabore. V Sloveniji je takšnih organizacij kar nekaj, med njimi zagotovo najbolj izstopata Društvo matematikov, fizikov in astronomov (DMFA) in Zveza za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS).
Poziv vladi – drugič!
V obeh omenjenih združenjih so letošnjo pomlad skupaj s še 14 sopodpisniki vladi in drugim odločevalcem znova poslali poziv za nujno strateško reševanje problematike dela z nadarjenimi otroki in mladostniki. Podobnega so poslali že pred letom dni, a nanj niso prejeli vsebinskega odgovora, v praksi pa se tudi ni nič spremenilo. Ker se srečujejo z veliko mladimi talenti, v praksi spoznavajo, kako podhranjene so šole in nevladne organizacije pri delu z njimi, koliko birokratskih ovir imajo pri tem in kako se včasih zaplete tudi, ko želijo mladi nadarjeni svoje dosežke uveljavljati za pridobitev Zoisove štipendije. Samo zato, ker zakonodaja in pravilniki med ministrstvi na tem področju niso usklajeni.
Tudi glavni tajnik ZOTKS Jožef Školč izpostavlja, je država razvila niz ukrepov in rešitev za tiste, ki imajo učne težave, medtem ko talente pušča brez prave podpore. »To je zelo zgrešen pogled. Najprej je treba podpreti učitelje v šolah, hkrati pa se povezovati z zunanjimi mentorji. Razumljivo je, da ena šola ne more imeti dovolj usposobljenih mentorjev za vsa področja. Treba bi bilo vzpostaviti mrežo mentorjev, mi jih denimo imamo kar nekaj, ki so pripravljeni mladim predajati svoje znanje,« stavi na povezovanje. Kljub vsem zamujenim letom pa ima prvič v zadnjem desetletju občutek, da bi se znalo kaj spremeniti na bolje. Opogumil ga je stavek aktualnega ministra za šolstvo Boruta Rončevića, ki je na zaslišanju pred prevzemom ministrske funkcije dejal, da mora šola učence učiti, kako misliti, in ne, kaj misliti. »Težav je res veliko, a vseeno se mi zdi, da znanje v zadnjem času vendarle pridobiva veljavo, da je javnost naklonjena znanstvenim dosežkom, tudi pogled aktualnega šolskega ministra se zdi obetaven,« se nadeja. Ampak. Vedno je ampak. Na kaj več od lepih besed bo treba še počakati.
Za pojasnilo smo prosili tudi ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino. Zanimalo nas je, koliko sredstev država namenja za spodbujanje nadarjenosti in kakšne smernice ima delo z nadarjenimi v prihodnje, a odgovorov do zaključka redakcije nismo prejeli.
