Darovanje organov je lahko v času, ko smo še živi ali pa ko nas ni več, eno najbolj plemenitih dejanj, za katero se lahko sami odločimo. Sploh ne gre za kakšno vprašanje medicine, prej srčiko tega, kaj pomeni biti človek. Govorimo o stičišču najgloblje izgube in novega upanja.
Ko se življenje konča in so izčrpane vse možnosti zdravljenja, se odpre prostor za odločitev, ki lahko spremeni usodo popolnih neznancev. Kot se je izkazalo med drugim v pogovoru z dr. Andrejem Gadžijevim, direktorjem zavoda Slovenija-transplant, je darovanje organov ena najvišjih oblik pomoči sočloveku v hudi življenjski stiski.
Nekaj dejstev:
1. Organe darujemo šele po ugotovljeni smrti
Naj vas kar takoj pomirimo: zdravljenje in reševanje bolnikovega življenja sta vselej na prvem mestu, o možnosti darovanja pa se začne razmišljati šele po ugotovljeni smrti in povsem ločeno od zdravljenja, nam je pojasnil Andrej Gadžijev.
Zdaj, ko smo to ključno dejstvo postavili na mizo, pa lahko nadaljujemo. »Z darovanjem človek po smrti ničesar ne izgubi, lahko pa naredi izjemno človekoljubno dejanje,« pojasnjuje naš sogovornik. En sam darovalec ali darovalka lahko z darovanimi organi reši življenje oziroma pomaga celo devetim ljudem. Če ob tem darujemo še tkiva, se številka tistih, ki jim omogočimo boljše življenje, povzpne na več kot petdeset.
2. Začne se doma …
Toda pot do takšne pomoči se ne začne v sobi katere od naših bolnišnic, temveč doma.
Prvi in najpomembnejši korak, ki ga lahko stori vsakdo izmed nas, je iskren pogovor v krogu družine in prijateljev. Svoje bližnje je modro seznaniti z željo glede darovanja organov in tkiv po smrti. Smrt je nepredvidljiva, in ko nastopi, svojce pogosto ohromi žalost. Če pa že vnaprej poznajo vašo voljo, jim je v tistem zelo težkem trenutku lažje, saj jim ni treba v mukah ugibati, kaj bi si pravzaprav želeli.
3. … in nadaljuje z vpisom v register
Svojo odločitev lahko vsakdo uradno in preprosto izrazi v nacionalnem registru opredeljenih oseb. Postopek je zasnovan tako, da je najhitrejši in najenostavnejši prek državnega portala eUprava, mogoče pa ga je opraviti tudi osebno na pooblaščenem mestu. Ta opredelitev je popolnoma prostovoljna in jo je mogoče kadar koli pozneje spremeniti, smo izvedeli.
Kot je že leta 2005 tankočutno zapisal prof. Alojz Ihan, gre pri tej odločitvi za izraz človeške povezanosti in solidarnosti – za pripravljenost pomagati človeku, ki ga sploh ne poznamo. Morajo pa biti za dejansko darovanje organov izpolnjeni tudi medicinski pogoji. Prav zaradi tega je vsaka izražena volja za vse ljudi še toliko bolj dragocena.
4. Anonimnost je zagotovljena, zahvala dovoljena in ganljiva
V Sloveniji je zagotovljena anonimnost darovalcev, vendar ta zid pogosto premostijo besede hvaležnosti. Prejemniki imajo namreč možnost, da na Slovenija-transplant pošljejo zahvalna pisma, ki jih nato osebje posreduje svojcem darovalcev. Na zavodu opažajo, da so ta pisma zelo ganljiva in topla, predstavljajo različne iskrene izraze hvaležnosti ter so polna lepih besed in zahval za dejanje darovanja organov.
Prejemniki v njih pogosto zapišejo, da po presaditvi živijo skrbno ter odgovorno pazijo na neprecenljivo darilo, ki so ga prejeli od neznanih dobrih ljudi.
Nekateri svojo globoko hvaležnost izrazijo v besedah, drugi celo v slikah, pesmih in podobnem.
Predstavljamo si lahko, kako ta pisma širijo človeško solidarnost in medsebojno uteho. Pomislimo: ob radosti je pogosto prisotno tudi globoko zavedanje, da je nova priložnost za življenje povezana z izgubo druge družine. Svojci preminulega seveda niso obvezani, da se na pismo odzovejo. Bržkone pa jim branje vrstic pomeni ogromno uteho in potrditev, da je njihov bližnji z darovanjem nekomu dejansko pomagal preživeti.
5. Ne prepričujejo, pač pa – informirajo
Zavod Slovenija-transplant je tisti sicer pravi naslov za verodostojne informacije in odgovore na najbolj pogosta vprašanja, strahove ali dvome v povezavi z darovanjem organov. »Nikogar ne želimo prepričevati, kako naj se odloči, želimo pa, da se ljudje odločajo na podlagi preverjenih informacij in svojo odločitev delijo z bližnjimi,« jasno poudarja dr. Gadžijev.
Pri njih je mogoče dobiti natančna navodila za vpis v register, pa tudi vabila na tematske dogodke, predstave, potujoče razstave in predavanja.
6. Darujemo lahko nekatere najpomembnejše organe in tkiva
In kaj vse lahko darujemo? Po ugotovljeni smrti lahko za presaditev uporabijo nekatere najpomembnejše organe, kot so srce, pljuča, jetra, ledvice, trebušna slinavka in tanko črevo, medtem ko darovana tkiva – denimo roženice, koža, kosti, hrustanec, vezi, srčne zaklopke ter žile – pomagajo po hudih poškodbah in boleznih.
7. Da, pomagamo lahko tudi za časa svojega življenja (vendar pod strogimi pogoji)
Povsem drugačna in precej ožja slika pa se nam pokaže, če želimo sočloveku pomagati še za časa svojega življenja. Pa vendar lahko živi darovalec varno podari nekatere obnovljive celice, med organi pa je dovoljeno darovati izključno ledvico. Pri čemer mora vsak posamezen primer skrbno pretehtati in odobriti etična komisija za presaditve, tako da izključijo vsakršno tveganje izkoriščanja in v prvi vrsti zagotovijo popolno zdravstveno varnost darovalca.
